Veliko Demokratov si je oddahnilo, ko sta televizijski hiši NBC in CNN v torek nekaj minut po triindvajseti uri po vzhodnem času napovedali zmago predsednika Baracka Obame v zvezni deželi Ohio in s tem njegovo pridobitev zadostnega števila elektorskih glasov za ponoven mandat v Beli hiši. Kampanja je namreč v zadnjih tednih postajala vse bolj nervozna, vse več komunikacijskega šuma je bilo vnesenega v štiriindvajseturni medijski cirkus, vse več je bilo špekulacij. Tisti bolj razumni komentatorji, kot naprimer bloger Nate Silver, ki je vztrajno zbiral vse razpoložljive (kredibilne) raziskave javnega mnjenja in jih statistično neoporečno agregiral, so bili razglašeni za partijske propagandiste in ljudi iz ‘demokratskega vesolja’. Silver je zmago Baracka Obame napovedal z več kot devetdeset odstotno verjetnostjo. Kljub vsemu, nemir v demokratskem taboru se vse od prvega televizijskega soočenja kandidatov na začetku oktobra, ko je republikanski izzivalec Mitt Romney zelo prepričljivo premagal Obamo, nikoli ni povsem polegel.
Karte so se velikokrat premešale
Udarec za Republikance je zato toliko večji. Pomembni republikanski strategi, veliki donatorji, podporniki in seveda predsedniški in podpredsedniški kandidat so do zadnjega verjeli v zmago. Za razliko od volitev leta 2008, ko je takratni republikanski izzivalec John McCain imel nekaj dni časa, da se pripravi na poraz, je Mitt Romney tokrat resnično verjel v preobrat. Kampanja je v republikanskem taboru trajala zelo dolgo. Boj za nominacijo znotraj stranke se je namreč začel že v prvih mesecih leta 2011 ter se uradno zaključil šele letos poleti, ko je Mitt Romney na republikanski konvenciji na Floridi postal kandidat ‘velike stare stranke’. V tem času so se karte velikokrat premešale, marsikaj je bilo izrečenega, predvsem pa je tista bolj neodvisna in liberalna Amerika imela priložnost spremljati pomemben republikanski premik na desno. Romney je zato v ključni del kampanje – neposredni spopad z demokratskim kandidatom Obamo – vstopil sicer dobro pripravljen in finančno okrepljen, vendar tudi pod ideološkim pritiskom bolj radikalnih desnih struj znotraj republikanskega tabora ter obremenjen z javno izraženimi stališči, ki so odbila preveč neopredeljenih in zmernih volilcev.
V naslednjih dneh in tednih bo veliko napisanega o morebitnih razlogih za Obamovo zmago in Romneyjev poraz. Na tem mestu se zdi smiselno izpostaviti zgolj nekaj bistvenih. Obama je s pomočjo izjemne terenske kampanje znova uspel prepričati tiste družbene skupine, ki so mu prinesle potrebne glasove za zmago leta 2008: mlade in temnopolte Američane, priseljence iz Latinske Amerike ter Azije, Američane z nižjimi dohodki ter, še kako pomembno, ženske. Uspel jih je prepričati, da je njegova vizija za Ameriško prihodnost tista, ki jim obeta več osebnega napredka in izboljšanje življenjskih pogojev. In kar je še pomembnejše, Obami je uspelo svoje podpornike pripeljati na volišča.
Romneyju ni uspelo prepričati večine
Kljub za nasprotnika izjemno ugodnemu izhodišču v obliki šibke gospodarske rasti in visoke brezposelnosti, Romneyju ni uspelo prepričati večine Američanov, da je republikanska alternativa bolje usposobljena za izpolnitev obljub o boljšem jutri. Njegova nejasnost glede načrtov za obnovo gospodarstva, neoprijemljive obljube o dvanajstih miljonih novih služb ter pogoste menjave stališč so vsadile dvom v sicer soliden ugled uspešnega poslovneža in organizatorja zimskih Olimpijskih iger v Salt Lake Cityju leta 2002. Romney si je pravtako sam zadal velik udarec z nespretno izjavo o 47 odstotkih Američanov, ki naj bi v vsakem primeru podpirali predsednika Obamo, češ da so odvisni od zvezne vlade, ker prejemajo nadomestila za brezposelnost in zdravstveno oskrbo. Močno je odmevala tudi njegova zgodba o „polnih fasciklih žensk“, ki jih je pregledoval med iskanjem sodelavk kot novoizvoljeni guverner zvezne države Massachussets. Njegova izjava o „samo-deportaciji“ kot metodi reševanja vprašanja nelegalnih priseljencev je pravtako požela bolj malo navdušenja. Republikanski dvojec je tako izgubil podporo za zmago ključnih družbenih skupin.
Mu bo uspelo?
Vendar mora razprave o razlogih za zmago in poraz kmalu nadomestiti veliko pomembnejša razprava o prihodnosti. Å tiri vprašanja so tukaj ključnega pomena. Prvič, kaj ponovna izvolitev Obame pomeni za ZDA? Ali bo v drugem mandatu uspel nepovratno usmeriti ameriško gospodarstvo na pot okrevanja? Ali bo uspel izpeljati pomembne reforme na področju davčne in migracijske zakonodaje ter šolstva? Kakšen bo odziv Republikancev, predvsem predstavnikov večine v predstavniškem domu Kongresa? Ali se bodo premaknili proti centru in konstruktivno iskali soglasje o temeljnih reformah, ali pa bodo še naprej vztrajno napadali in preprečevali zakonodajne ukrepe? Glede na slabo javnofinančno in gospodarsko stanje si Amerika ne more privoščiti še nekaj let politične paralize. Drugič, kaj drugi mandat pomeni za Obamo? Iz njegovega govora po volilni zmagi v torek ponoči je nedvomno žarela ambicija, da se v zgodovino vpiše kot eden pomembnejših predsednikov. Ali bo sedaj, ko je razbremenjen političnega pritiska ponovne izvolitve, bolj odločen in nepopustljiv? Ali bo v drugem mandatu vladal kot vizionar iz kampanje 2008 ali kot pragmatik iz kampanje 2012? Ali se bo bolj odprto boril proti naraščajoči ekonomski neenakosti in privilegijem nekaterih skupin in slojev prebivalstva? Tretjič, kaj poraz pomeni za Republikansko stranko? Ali bo v njej prevladalo zavedanje, da destruktivno nasprotovanje v Kongresu in prisvajanje vedno bolj ekstremnih stališč, na dolgi rok vodi v propad stranke? Ali se bo okrepila njena sredina ali pa bo prevladala Stranka čajanke (t.i. Tea Party) in religiozno bolj ekstremni posamezniki? Ali se bodo Republikanci uspeli prilagoditi na demografske trende – predvsem večanje deleža nebelih prebivalcev – ki jim ob sedanjih stališčih niso naklonjeni? In nenazadnje, kaj ponovna izvolitev Obame pomeni za Evropo in svet?
Ali bo njegova druga administracija bolj angažirana pri reševanju svetovnih problemov, predvsem pri oživljanju gospodarske rasti in soočanju s klimatskimi spremembami? Ali bo spremenila pristop k vojni v Siriji? Ali bo poskušal Obama sam oživiti Bližnjevzhodni mirovni proces ter dialog z Iranom? Kakšne odnose bo uspel zgraditi z novim Kitajskim vodstvom? Ali bo Evropi namenil več pozornosti kot v iztekajočem se mandatu? Ali si lahko obetamo celo prve korake k izgradnji prostotrgovinskega območja med ZDA in EU? Ali pa se bo Amerika oddaljila od sveta ter vso energijo usmerila v reševanje lastnih težav?
Pred ZDA so štiri ključna leta v katerih lahko predsednik Obama bodisi povrne zaupanje v Ameriko kot najmočnejšo in najkreativnejšo državo na svetu, ali pa nemočno spremlja njen počasen a zanesljiv sestop iz prestola vodilne sile sveta. Glede na to, da bo tudi v priohdnje spodnji dom kongresa obvladovala republikanska večina, Obama v svojih rokah ne bo držal škarij in platna. Vendar pa mu je prepričljiva zmaga povrnila legimitnost na kateri lahko z veliko mero odločnosti zgradi zares zgodovinski drugi mandat.
(Tekst je bil 8.novembra objavljen na spletni strani Večera)
Marko Bucik 