Konec lanskega leta je svetovna javnost zaskrbljeno spremljala pogajanja v ameriškem Kongresu o preprečitvi zdrsa v tako imenovani fiskalni prepad, ki bi v enem zamahu bistveno skrčil zvezni proračun ter dvignil davčne stopnje. Takratna epizoda iz serije neprestanih spopadov, ki postajajo stalnica ameriške politike, se je končala “pet minut čez dvanajsto”, ko je kljub vsemu prevladalo spoznanje, da bi tako nenaden in grob poseg v javne finance lahko ogrozil okrevanje ameriškega gospodarstva.
Vendar je bil januarski kompromis zgolj začasna rešitev. S 1. marcem namreč začne veljati predhodni dogovor o avtomatičnih proračunskih rezih, med tukajšnjimi opazovalci poimenovanih sekvester, ki naj bi izdatke zvezne vlade samo letos znižal za 85 milijard dolarjev, v naslednjih desetih letih pa za kar 1200 milijard. Na najhujši udarec se intenzivno pripravlja Pentagon, ki mora hitro najti 600 milijard prihrankov. V luči dejstva, da se nezadržno približuje tudi 18. maj, ko se izteče začasna odobritev dodatnega zadolževanja, zaradi česar se bodo ZDA ponovno znašle tik pred razglasitvijo bankrota, je predsednik Barack Obama začetek svojega drugega mandata slikovito označil za “javno-finančno krizno upravljanje”. Tako republikanci kot demokrati v Kongresu namreč ne kažejo znakov popuščanja, doseganje smiselnih in premišljenih kompromisov pa postaja vse težje…
(čŒlanek je bil 9. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)
Marko Bucik 