Vojaki držav, ki bodo posedovale brezpilotna letala, bodo vedno bolj zgolj upravitelji računalniških sistemov, ki s pritiskom na gumb nekje na drugi polovici sveta povzročijo razdejanje in smrt, sami pa po zaključku delovnega dne odidejo domov v objem najbližjih.
Teroristični napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001 je odločno zazna-moval tako globalno varnostno sliko kot tudi ameriško zunanjo in obrambno politiko. Boj proti terorizmu, ki je do takrat večinoma potekal v ozadju in le redko zašel na televizijske zaslone in časopisne naslovnice, je postal vseobsegajoča vojna.
Ameriška vojska z zavezniki se je kmalu po tragičnem sesutju dvojčkov v središču Manhattna podala v Afganistan na lov za domnevnimi arhitekti napadov. Za širšo javnost sta Al Kaida in njen voditelj Osama bin Laden šele takrat postala sinonim za zlo moderne dobe, v kateri razpršene celice religioznih skrajnežev, združene v širše teroristično gibanje, lahko pomenijo resno grožnjo za varnost in celo obstoj posameznih držav. Vzpon Al Kaide in njena vpletenost v napade v Madridu leta 2004 ter Londonu leta 2005 sta dokončno potrdila prehod v obdobje novih varnostnih groženj, v katerem izolirani smrto-nosni napadi nedržavnih akterjev počasi, a vztrajno nadomeščajo
klasične meddržavne konflikte. Tovrsten radikalen odmik od ustaljenih okvirjev konceptov vojskovanja je zahteval korenit razmislek o primernosti obstoječih obrambnih strategij in sredstev.
Dodatno je k streznitvi prispeval potek vojn v Afganistanu in Iraku. Kljub tamkajšnji vojaški premoči ZDA in njihovih zaveznikov je namreč postalo očitno, da niti najbolje opremljene in organizirane vojske sveta niso kos oboroženim skrajnežem, ki uporabljajo nekonvencionalna bojna sredstva in se urijo na težko dostopnih območjih, kjer osrednje oblasti držav nimajo nadzora. Pozornost vojaških strategov se je tako preusmerila na iskanje primernega orožja, ki bi omejilo visoke vojaške izgube, znižalo stopnjo žrtev med civilisti ter bistveno načelo operativno moč prostorsko razpršenih terorističnih celic. Brezpilotna letala, bolj znana kot “troti” (ang. drones), ki so jih do tedaj večinoma uporabljali za zbiranje obveščevalnih in vremenskih podatkov, so se zdela najboljši odgovor…
(čŒlanek je bil 2. marca 2013 objavljen v Večerovi prilogi V Soboto, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)
Marko Bucik 