Ne glede na to, kaj si mislimo o ciprskem ekonomskem modelu, ki se je dolga leta napajal s prilivi tujega kapitala, tudi tistega sumljivega izvora, je bilo “reševanje” Cipra sramota za vodstvo skupne valute. Nočna srečanja, prikrivanje podrobnosti, nejasni sklepi, nasprotujoče si izjave, predvsem pa dopustitev možnosti, da znotraj evrskega območja depoziti varčevalcev, za katere so uzakonjene garancije držav, niso več nedotakljivi, so glavni razlogi za skrb. Vendar nas mora še bolj skrbeti dejstvo, da tudi po več kot štirih letih od izbruha gospodarske in finančne krize vodstvo EU in evroobmočja vedno znova išče improvizirane rešitve, ki ne načenjajo zgolj zaupanja zloglasnih mednarodnih finančnih trgov, temveč tudi evropskih državljanov.
Evropska skupna valuta je bila osnovana kot politični projekt, kljub temu da se o njej veliko bolj pogosto govori kot o zgolj ekonomskem okviru. Sedanja kriza je pokazala, da se dobronamerne želje na žalost niso uresničile. Medtem ko je monetarna politika Evropske centralne banke, povsem pričakovano, sledila predvsem napredovanju največjega gospodarstva znotraj evroobmočja, to je Nemčije, so gospodarstva na jugu EU v primerjavi s severom počasi, a vztrajno nazadovala. Dodatno (poceni) zadolževanje, tako zasebno kot javno, je dolgo časa to še zmoglo prikrivati, izbruh krize pa je razkril nevzdržnost dotedanjih trendov. Nadaljevanje je dobro znano vsem. Do sedaj je pet držav evroobmočja že bilo prisiljenih zaprositi za pomoč pri reševanju nastalih neravnovesij, nikakor ne moremo izključiti, da se v naslednjem obdobju seznam ne bo podaljšal. Ob tem gospodarski indikatorji z redkimi izjemami kažejo, da se razmere ne izboljšujejo, kvečjemu nasprotno. Nujno si moramo zato zastaviti vprašanje, ali je sedanja pot reševanja krize pravilna in edina možna. Pri iskanju odgovora nam bosta v pomoč dva najverjetnejša scenarija za postciprsko obdobje. Pri obeh bo veliko bolj pomembno vlogo od finančnega fetišizma, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, odigrala politika.
Po prvem scenariju evroobmočje ne spremeni ničesar in nadaljuje sedanjo politiko “reševanja” krize. Glavna orodja za spopadanje z javnofinančnimi bankroti držav ostanejo fiskalna konsolidacija, notranje devalviranje in injekcije finančne pomoči. Gospodarstva Grčije, Å panije, Portugalske, Italije, Cipra, mogoče tudi Francije in Slovenije, nadaljujejo svojo pot po spirali stagnacije, vedno večje brezposelnosti ter višanja javnih dolgov. Uporaba na novo vzpostavljenih mehanizmov za sanacijo bančnih sistemov še naprej ostane zgolj teoretična možnost, ki bo na voljo v naslednji krizi, kadarkoli bo ta pač prišla. Novonastale težave se še naprej rešujejo ad hoc in države so prepuščene nemilosti mednarodnih finančnih trgov, edinih meritornih cenilcev njihove plačilne sposobnosti. čŒe se evroobmočje odloči za ta scenarij, nas krepitev notranjih političnih trenj, predvsem v državah, kjer prebivalstva na svoji koži najbolj občutijo posledice krize, ne sme presenetiti. Prav tako nas ne sme presenetiti krepitev evroskepticizma in pozivov o izstopu iz evra. Vse bolj očitno namreč postaja, da je evro postal mehanizem ne samo za vsiljevanje “pravilnega” gospodarskega modela, temveč tudi življenjskih navad. Nevarno bi se zato bilo slepiti, da bodo tehnokratsko računanje vzdržnosti državnih dolgov, vedno znova napačne projekcije o okrevanju in ponavljanje mantre, da je najhujše že za nami, kogarkoli prepričali o smiselnosti sedanje politike, predvsem v državah, kjer bodo ljudje še vsaj nekaj let na svojih plečih nosili posledice neodgovornega upravljanja bank, držav in skupne valute. Ljudje so čustvena bitja in Beppe Grillo in Alexis Tsipras nista padla z neba in nepričakovano prejela četrtine glasov v Italiji in Grčiji. Politika, pa naj bo grajena na še tako dodelanih ekonomskih modelih, je predvsem vlivanje zaupanja. Zaupanja, ki ga voditelji evroobmočja sedaj nimajo ravno veliko.
Po drugem scenariju se vodstvo evroobmočja, po možnosti še pred nemškimi volitvami jeseni, zave, da je vztrajanje pri sedanji politiki politično nevzdržno. Voditelji severnih držav priznajo tako sebi kot tudi svojim prebivalstvom naslednje: da sta bili poleg neodgovornih politikov in potratnosti prebivalcev na jugu za sedanjo krizo krivi tudi nepopolna struktura evra in odsotnost delujočih nadzornih mehanizmov; da je predkrizna makroekonomska politika evroobmočja prav tako prispevala k nazadovanju manj konkurenčnih gospodarstev ter je tako večala razkorak med severom in jugom, namesto da bi ga zmanjševala; da se je poceni kapital na jug prelival predvsem iz severnih bank in da je zato reševanje juga tudi reševanje slednjih. V luči vedno bolj glasnih dvomov o smiselnosti skupne valute, ki se krepijo predvsem v Italiji, se voditelji evropskega severa tudi zavejo, da je prihodnost evra v njihovih rokah, in zato privolijo v bolj smiselno reševanje krize. Trije koraki so ključnega pomena. Prvič, sedanji programi “reševanja” predvidijo daljši rok za vračilo posojil ter počasnejše uvajanje strukturnih sprememb. Drugič, evroobmočje prevzame nase del obstoječega dolga držav članic, kar je pred časom že predlagala skupina vplivnih nemških ekonomistov. Tretjič, voditelji evroobmočja dosežejo dogovor o izdaji skupnih projektnih evroobveznic in z njimi financirajo izgradnjo nove energetske in informacijske infrastrukture, omrežja hitrih vlakov ter vlaganja v raziskave in razvoj.
Seveda je seznam nujno nepopoln, vendar je bistveno sporočilo to, da je ljudem nujno povrniti zaupanje v smiselnost skupne valute ter obstoj solidarnosti znotraj EU. Na obeh namreč prihodnost evropskega integriranja bodisi stoji ali pade. Tako kot je evro postavila na noge politika, ga lahko sedaj samo ta reši.
(Mnenje je bilo 10. aprila 2013 objavljeno v Večeru)
Marko Bucik 