Mamilarska vojna na severu Mehike je v zadnjih letih zahtevala življenje več kot 60 tisoč ljudi. Zgodbe o množičnih pobojih, ugrabitvah, grožnjah še naprej pretresajo, poslovanje mamilarskih kartelov pa cveti.
Ameriška administracija ocenjuje, da se letno samo od prodaje drog v ZDA v njeno južno sosedo pretihotapi več kot 20 milijard dolarjev. Ta izjemna količina zelenih bankovcev seveda ne ostane skrita v nogavicah. Del gotovine se porabi za kritje stroškov delovanja kartelov, del se prečisti z večjimi nakupi, predvsem nepremičnin v turističnih središčih Latinske Amerike, kjer poslovanje z velikimi vsotami zelencev ni tako nevsakdanje. Del gotovine pa prek serije večjih in manjših pologov pristane na računih mehiških bank. Ena izmed njih je bila do nedavnega tudi britanska HSBC, po večini kazalcev še vedno druga največja banka na svetu, ki ima v svoji konsolidirani bilanci kar 2600 milijard dolarjev sredstev.Â
Ameriško pravosodno ministrstvo je leta 2012 sprožilo preiskavo proti HSBC zaradi domnevnega pranja denarja za mamilarska kartela Sinaloa iz Mehike in Norte del Valle iz Kolumbije. Ameriški preiskovalci so ugotovili, da je v nekaj letih mehiška podružnica banke “prečistila” skoraj 900 milijonov dolarjev. Njene poslovalnice so po vsej Mehiki dnevno sprejemale gotovinske pologe v višini sto tisoč dolarjev; prekupčevalci so imeli celo posebne torbe, prilagojene velikosti luknje pri bančnih okencih. Na dan je prišlo tudi, da je izpostava mehiške HSBC na Kajmanskih otokih omogočala nenadzorovano poslovanje celo ameriškemu podjetju, ki je za mamilarske kartele nabavljalo letala. A to še ni vse. V ločeni preiskavi je ameriški senat prišel do ugotovitev, da je HSBC svojim komitentom pomagala pri izogibanju ameriškim sankcijam proti Iranu, Severni Koreji, Burmi, Sudanu in Kubi ter da je bila britanska banka vpletena v posle s finančnimi institucijami v Savdski Arabiji in Bangladešu, ki so bile dokazano povezane s terorističnimi skupinami. In? Nič pretresljivega. HSBC je z ameriškim pravosodnim ministrstvom konec leta 2012 sklenila izvensodno poravnavo. Plačala je sicer 1,9 milijarde dolarjev kazni, vendar tudi dosegla izogib kazenskemu pregonu, ki bi se za HSBC zelo verjetno končal z odvzemom licence za poslovanje v ZDA. Nihče od vpletenih ni bil obtožen, nihče ni pristal v zaporu. V letu pred plačilom kazni je HSBC vknjižila več kot 16 milijard dobička, leta 2012 pa predvsem zaradi plačila kazni “zgolj” 13 milijard in pol.
Ni skrivnost, da je bil skorajšnji kolaps finančnega sistema v ZDA leta 2008 posledica sprevrženega poslovanja komercialnih in investicijskih bank, zavarovalnic in bonitetnih hiš ter pomanjkljivega nadzora regulatorjev.
In? Nič pretresljivega. Za zavajanje vlagateljev je JP Morgan Chase, trenutno največja ameriška banka, ki upravlja 2500 milijard sredstev, v izvensodni poravnavi plačala 13 milijard dolarjev kazni. Predtem pa za zavajanje in zlorabe pri kreditiranju skupaj s štirimi drugimi bankami že 25 milijard. Skupina trinajstih bank, znova je bila zraven JP Morgan Chase, se je v ločenem postopku za podobne manipulacije oddolžila s plačilom več kot devetmilijardne kazni. In tako dalje, seznam je dolg.
A bančnih presenečenj s tem še ni konec. čŒasopis Wall Street Journal je že leta 2008 opozoril na sum, da šestnajst bank, vključenih v določanje referenčne medbančne obrestne mere libor, namenoma potvarja podatke v svojo korist. Leta 2012 so se zaključile prve preiskave in podrobnosti so bile sočne. Branje izpisov telefonskih pogovorov in spletnih klepetov med uslužbenci bank, ki so bili vpleteni v verjetno največjo bančno goljufijo v zgodovini, razkrije svet prostaškega samohvalisanja in vrtoglavih zaslužkov. In? Tudi tokrat nič pretresljivega: množica bank je privolila v izvensodne poravnave. Britanska banka Barclay’s je junija 2012 plačala nekaj manj kot 500 milijonov dolarjev kazni, švicarska UBS decembra istega leta milijardo in pol, Royal Bank of Scotland februarja letos približno 600 milijonov, nizozemska Rabobank pa letos oktobra dobro milijardo dolarjev. Nekaj postopkov še teče, nihče še ni bil obtožen, kaj šele obsojen.
Ampak ne bodimo dlakocepski. Nepravilnosti se dogajajo, deloma zaradi napačne presoje in neznanja, deloma zaradi neodgovornega vedenja posameznikov, občasno tudi zaradi slabega vodenja (pre)velikih gospodarskih sistemov. Banke pri tem nikakor niso osamljene. Bolj skrb vzbujajoče je ravnanje pravosodnih organov, ki so presodili, da so izvensodne poravnave najbolj primerno sredstvo za (kolektivno) kaznovanje. Vendar ni bilo vedno tako. V preiskavah, ki so sledile finančnemu zlomu več sto manjših bank v ZDA v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, je bilo obravnavanih 30 tisoč posameznikov, več kot tisoč jih je bilo obsojenih za resna kazniva dejanja, kar nekaj jih je pristalo v zaporu. Ključ je torej v velikosti. Ko finančna institucija postane sistemskega pomena, je nedotakljiva. Tisoči posameznikov, ki jim na ulicah policija zaseže prepovedane substance, skoraj zagotovo hitro spoznajo notranjost prenatrpanih zaporov. Na svobodi pa ne ostajajo zgolj tisoči, ki so zaradi lastnega pohlepa in neodgovornosti pahnili milijone v bedo in odrekanje. Ne, po ulicah svetovnih finančnih prestolnic se še vedno sprehajajo posamezniki, ki so dolga leta omogočali poslovanje mamilarskim združbam in teroristom. Nekateri zato, ker si lahko privoščijo najboljše odvetnike na svetu, nekateri pa zato, ker so se iz napak svojih predhodnikov naučili, da je dobičke pametno kovati tam, kjer si vedno korak pred zakonom. Vsakršna podobnost s Slovenijo je zgolj naključna.
(Mnenje je bilo 4. decembra 2013 objavljeno v Večeru)
Marko Bucik 