Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. čŒakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.
Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD.
Nadaljujmo z notranjim ustrojem. Zdravstvo v ZDA je predvsem izjemen posel z milijardnimi dobički. Sistem je seveda prezapleten, da bi ga temeljito predstavili v nekaj odstavkih, vendar so osnove dokaj enostavne. Ponudnice zdravstvenih storitev so (večinoma) velike zasebne korporacije in samo največjih pet med njimi je leta 2012 vknjižilo približno tri milijarde in pol dolarjev dobička. Ponudnice zavarovanj so (večinoma) velike zasebne korporacije in samo največjih pet med njimi je imelo leta 2012 skupno več kot deset milijard dolarjev dobičkov. Dobaviteljice zdravil in lastnice patentov zanje so velike zasebne korporacije in samo največjih pet med njimi je leta 2012 ustvarilo kar 35 milijard dolarjev dobičkov (nekaj od tega seveda zunaj ZDA). Naivno bi bilo torej pričakovati, da lastnike teh treh sistemov skrbi zgolj zdravje obolelih in da je kovanje dobička povsem postranska zadeva.
Zanimiva je tudi vloga zvezne vlade. Slednja namreč iz svojega proračuna krije stroške za zdravljenje revnih in starejših Američanov ter vojnih veteranov. Vendar obstoječa zakonodaja – tudi po sprejetju Obamacare – njeno delovanje določa nekoliko shizofreno. Po eni strani se lahko zvezna vlada s ponudniki zdravstvenih storitev pogaja o ceni posameznih posegov, po drugi strani pa ji je izrecno prepovedano pogajanje s farmacevtskimi podjetji o ceni zdravil.
Steven Brill je v reviji Time nedavno predstavil nekaj izjemno perverznih posledic tovrstne ureditve. Na podlagi zbranih računov je pokazal, da lahko na primer zgolj stroški oskrbe zvitega zapestja na “prostem” trgu znašajo vratolomnih 200 tisoč dolarjev, medtem ko se v primeru, da račun plača zvezna vlada, čudežno znižajo na (sicer še vedno izjemnih) 17 tisoč dolarjev. Brill je opisal tudi primer, ko je povsem enostaven pregled zaradi bolečin v prsih nezavarovano 64-letnico stal kar 21 tisoč dolarjev. (Ob tem je vseeno vredno zapisati, da se je gospa po treh urah že lahko odpravila domov, saj so zdravniki ugotovili zgolj močno obliko pekoče zgage.) Kot da to ne bi bilo dovolj, so bolnišnice v posameznih primerih za zdravila zaračunale tudi do stokrat več, kot bi sicer stal nakup v lekarni za vogalom. Seveda se tovrstne perverznosti prelijejo tudi v letno rast cen storitev, ki je ponavadi nekajkrat višja od inflacije, ter v izjemno rast zdravstvenega sektorja, ki je tudi v času krize s polno paro drvel novim (napihnjenim) rekordom naproti.
Res je, izjemni vložki v zdravstveni sistem seveda pogosto privedejo do pomembnih novih tehnologij, novih vrst posegov, novih načinov zdravljenja in ne nazadnje tudi do novih zdravil. Ampak koliko Američanov si lahko sploh privošči tovrstne vrhunske storitve in najboljša zdravila, če si kar 48 milijonov izmed njih ne more privoščiti niti osnovnega zavarovanja? Zelo verjetno se je ob podobnem vprašanju ob selitvi v Belo hišo zamislil Obama. Verjetno se je takrat že zavedal, da milijoni nezavarovanih Američanov iz najmanj razvitih predelov ZDA nimajo dostopa do potrebne zdravstvene oskrbe. Zavedal se je verjetno tudi, da je med njimi veliko obolelih, ki jih zavarovalnice vztrajno zavračajo, saj so takrat (še) imele zakonsko pravico, da zaradi obstoječe bolezni z njimi ne sklenejo zavarovanja. Verjetno je prav tako poznal izsledke študije medicinske fakultete na univerzi Harvard, ki je ocenila, da na letni ravni zaradi (pre)visokih cen in odsotnosti zavarovanja po nepotrebnem umre 45 tisoč Američanov.
Ob vstopu v ovalno pisarno se je Obama zato soočal z dejstvom, da bo nadaljevanje nehumane ureditve zdravstvenega sistema v ZDA vsako leto njegovega vladanja posredno povzročilo smrt približno toliko ljudi, kot je Amerika pokopala padlih vojakov med devet let trajajočo vietnamsko vojno. Soočal se je tudi z dejstvom, da bo brez reforme izjemno veliko število nezavarovanih Američanov za vedno obsojenih na revščino, saj še tako nedolžen zvin zapestja zanje lahko pomeni finančni bankrot. Sprejetje Obamacare je zato – kljub nekaterim očitnim pomanjkljivostim – nedvomno zgodovinskega pomena in mnogi ga označujejo za najpomembnejši zakonodajni ukrep za boj proti revščini vse od vzpostavitve osnov države blaginje v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Reforma namreč uvaja obvezno zdravstveno zavarovanje, namenja dodatno finančno podporo za njen nakup ter odpravlja pravico zavarovalnic, da obolelim odrekajo sklenitev zavarovanja. Amerika tako dobiva veliko bolj solidarnostni sistem zdravstvenega zavarovanja, v katerega vplačujejo ter imajo pravico vstopati vsi, ne zgolj premožni in zdravi. Za veliko večino ljudi na tej strani Atlantika verjetno povsem sprejemljiv sistem.
Za veliko Američanov pa nikakor. Obamacare je za zaprisežene libertarce in njihove politične predstavnike grob in nesprejemljiv poseg v svobodo posameznika, ki je sedaj “prisiljen” skleniti zavarovanje, čeprav ga po lastni presoji ne potrebuje. Kako svoboden je recimo nezavarovani posameznik, ko si polomi tri rebra in zato prejme domov položnico v vrednosti nekaj deset tisoč dolarjev, ki jih seveda nima, marsikomu upravičeno ni jasno. Prav tako marsikdo upravičeno ne razume, kaj tovrstna svoboda pomeni za posameznika, ki zboli za rakom in nima denarja za zdravljenje, ali pa, kar je še bolj ironično, ima celo dovolj denarja za zavarovanje, vendar ga zavarovalnica vztrajno zavrača, ker je – kakšno naključje! – zbolel za rakom.
Ameriška politična desnica je znotraj ideološko povsem polariziranega in iracionalnega političnega prostora velik del volilnega telesa že uspešno prepričala, da je Obamacare zgolj prvi steber socialistične ureditve, ki jo vztrajno snuje Obama. Reforma Obamacare je postala pogonsko gorivo konservativnih sil in na veliko žalost njenih podpornikov na levici je administracija k temu veliko prispevala sama. Republikance, še posebno pripadnike libertarnega gibanja čajankarjev, je namreč na začetku oktobra predčasno obiskal Božiček in jih obdaril s povsem spodletelim lansiranjem spletne strani, na kateri bi se moralo začeti trgovanje z novimi zavarovalnimi policami. Kljub temu se zdi skrajno cinično kovati zmago na tehničnih spodrsljajih ter nesporazumih pri vpeljavi zakonodaje, ki bo navsezadnje milijonom Američanov izboljšala ali celo podaljšala življenje in omilila pritisk revščine na tiste izmed njih, ki so do sedaj lahko o zavarovanju zgolj sanjali. To so izjemni dosežki, ob katerih bi morala biti še tako neuspešno pripravljena spletna stran povsem obroben pripetljaj. Prav tako zgodovinskosti trenutka ne bi smela zasenčiti ideološka zaslepljenost populistov, ki pod pretvezo svobode ljudem vsiljujejo nepotrebno tveganje in s tem še krepijo razliko med bogatimi in revnimi v ZDA, ki je že tako na rekordno visoki ravni. Pa vendar dejstvo, da povsem očitni propagandni prijemi uspevajo v prah sesuti argumente v prid razumne reforme, kaže na vso brutalnost ameriške politike.
Å e več. Na prvi pogled minoren tehnični spodrsljaj je napolnil jadra republikanskih kandidatov, ki bodo v bližajočem se jesenskem volilnem spopadu vztrajno ponavljali, da so imeli prav tako glede vsebine zdravstvene reforme kot tudi glede nesposobnosti administracije. Znotraj notorično populističnega štiriindvajseturnega medijskega cikla ter sveta resničnostih šovov časa za poglobljen razmislek seveda ni in še tako retorično nadarjen predsednik bo na žalost zelo verjetno iz spopada izšel kot poraženec. Dobrodošli v deželo sanj.
(Mnenje je bilo 14. januarja 2014 objavljeno v Večeru)
Marko Bucik 