Kako to, da v petih letih krize niti ena skupina, recimo profesorjev ekonomije, ni združila moči in sestavila predloga za izravnavo proračuna ali nabora ukrepov za gospodarski zagon?
Slovenska javnost je novico, da se finančni minister Uroš čŒufer znova podaja v tujino prodajati državne obveznice, sprejela z določeno mero nelagodja. Po eni strani je to seveda pričakovano in upravičeno, saj se je javni dolg Slovenije v zadnjih desetih letih več kot potrojil; iz sedmih milijard evrov leta 2004 je narasel na sedanjih 25 milijard. Tako strmemu porastu težko najdemo primerjavo med državami EU.
Po drugi strani pa je tudi že prišel čas, ko se moramo osredotočiti na res bistvena vprašanja javnofinančnih težav in dilem Slovenije, ki na žalost pogosto ostajajo neodgovorjena. Glede na to, kakšne zlorabe v vodenju državnih podjetij, države in njenih podsistemov je razkrila sedanja gospodarska kriza, slovenska javnost še kako potrebuje poglobljeno razpravo o načinu vladanja, vodenju javnih financ in upravljanju državnega premoženja. A pri tem je treba pokazati določeno mero zrelosti in odgovornosti, predvsem pa ločiti zrnje od plev. Primer sedanjih ugibanj o potovanjih ministra, obrestnih merah in donosnosti državnih obveznic je odlično izhodišče za razmislek o poraznem stanju javne razprave, ko gre za pomembna družbena in ekonomska vprašanja.
V času sprejemanja odločitve o načinu dokapitalizacije bank sta se izoblikovala v grobem dva tabora, ki jima je skupno zgolj to, da jima uspeta prepričati zgolj prepričane. Na eni strani najdemo sedanjo vladno koalicijo kot zagovornico samoreševanja, ki verjame, da je zadolževanje na trgu za (skoraj) vsako ceno edino zagotovilo, da ohranimo tako imenovano “ekonomsko suverenost”. Verjetno vsakdo, ki zadnjih desetih let ni prespal, ob tem postane nekoliko nervozen. Na drugem bregu stojijo zagovorniki čimprejšnje prošnje za pomoč Evropskega stabilizacijskega mehanizma (ESM), ki vztrajajo pri na tem, da je to najcenejši in zato najprimernejši način zadolžitve…
(čŒlanek je bil 8. februarja 2014 objavljen v Večerovi prilogi V soboto, dosegljiv je tukaj.)
Marko Bucik 