(Večer) Skrajna desnica poražena, EU rešena. Res?

Emmanuel Macron je postal novi francoski predsednik. Skrajna desnica je poražena, Evropska unija rešena, pred Francijo in nami pa so lepši časi. Ali res? Nedvomno je Macronova zmaga pomembna, za Francijo in tudi za EU. Francozi so na najvišjo funkcijo v državi izvolili nekdanjega investicijskega bankirja, ki si je selitev v Elizejsko palačo priboril brez podpore socialistov ali republikancev, dveh političnih strank, ki sta doslej nepretrgano obvladovali vzvode politične moči sodobne Francije. Iz ministra v vladi socialističnega predsednika Françoisa Hollanda se je uspešno prelevil v domnevno neodvisnega kandidata svojega ne-levega-ne-desnega gibanja En Marche!, Naprej! V času kampanje je zagovarjal korenite gospodarske reforme in vztrajno branil dosežke evropskega povezovanja. V državi, katere prebivalstvo se redno uvršča med najbolj pesimistične na svetu, je ostal optimist, zazrt v svet. Na koncu je zmagal z veliko sreče in politične spretnosti, čeprav se je njegova izvolitev pred letom dni zdela približno tako verjetna kot izvolitev Baracka Obame za predsednika ZDA leta 2007: (ne)verjetna…

(Zapis je bil objavljen 12. maja 2017 in je v celoti dosegljiv na Večerovi spletni strani.)

(Večer) Kako je lahko zmagal

Nemogoče je bilo napovedati zmago Donalda Trumpa. Le kako je Amerika lahko po Baracku Obami – izjemnem retoriku in vizionarju – izglasovala megalomaničnega turbokapitalista, serijskega lažnivca? Kako je lahko Trump zmagal brez stoodstotnega angažmaja republikanske stranke, z manj denarja, s poniževanjem manjšin, žensk …? Nedvomno bo v naslednjih dneh dovolj časa za premlevanje različnih statističnih podatkov, ki nam bodo sčasoma narisali popolnejšo sliko, danes je čas za razmislek o globljih vzrokih za njegov uspeh, katerih razumevanje je zelo pomembno tudi za Evropo. Moja pretekla povezanost z Ameriko mi ponuja tri iztočnice. Prvič, veliko ljudi (v ZDA in drugod, pomislimo na Veliko Britanijo) nikoli ni verjelo v koristi globalizacije in storitvene ekonomije. Veliko izmed njih jih je odraščalo med propadanjem celotnih industrijskih sektorjev, v družinah, včeraj razdejanih od alkohola, danes drog. Veliko teh ljudi tudi verjame, da pravi povzročitelji gospodarske krize, ki se sedaj vleče že osmo leto, niso odgovarjali za svoje napake in da to ni naključje…

(Komentar je bil objavljen 9. novembra 2016 in je v celoti dosegljiv na Večerovi spletni strani.)

(Večer) Kratek odziv na Brexit

Veliko vprašanj okrog izstopa Velike Britanije iz EU v tem trenutku ostaja neznanka. Najpomembnejše med njimi je seveda, ali bo do izstopa sploh prišlo. Možnosti, da pride na Otoku do drugega referenduma čez kakšno leto ali dve, ne bi izključil. A vseeno, smo na točki, ko se Velika Britanija poslavlja. Ustanovne države članice, med njimi predvsem Nemčija in Francija, bodo prevzele glavno vlogo pri povezovanju ostalih 27 držav članic, vendar se zdi nadaljnje fragmentiranje Evropske unije neizogibno. Oblikovalo se bo jedro EU, oblikovano na nadaljnjem integriranju in demokratizaciji evroobmočja, in zunanjem krogu držav, ki (še) niso prevzele evra in si poglobljenega sodelovanja ne želijo. Dvorazrednost EU bi tako postala bolj jasno začrtana, ob tem pa bi enotno tržišče in prosti pretok ljudi ostala skoraj neokrnjena. V veliki meri bo prihodnost začrtal kratkoročni odziv sedanjih vladajočih garnitur v najpomembnejših prestolnicah – in prav to me zaradi vzpona populizma skrbi. Verjetnost, da bodo odzivi predvsem odsev želje po kratkoročnem političnem preživetju, je namreč zaskrbljujoče visoka.

(Komentar je bil 29. junija 2016 objavljen v tiskani izdaji časopisa Večer in je v PDF obliki dosegljiv tukaj.)

(Delo) Bolj kot za Britanijo me skrbi za EU

Pred nami je turbulentno obdobje iskanja novega ravnotežja znotraj EU.

Današnja odločitev Velike Britanije, da zapusti EU, bo imela nedvomno resne posledice. V prvi vrsti seveda za Veliko Britanijo samo: pričakujemo lahko ponovne zahteve Škotske za odcepitev, otoško gospodarstvo bo nedvomno utrpelo močan udarec, sledilo bo obdobje politične nestabilnosti, vladavine ekstremov. V negotovosti pa bo seveda vsaj še nekaj časa tudi prihodnja oblika odnosov med Združenim kraljestvom in EU.

Kljub vsemu pa bo reševanje težav v Veliki Britaniji potekalo znotraj dokaj ustaljenih okvirov parlamentarne demokracije z dolgo tradicijo, ki je že preživela težke preizkušnje. Veliko bolj me skrbi za EU. Za prihodnost slednje je namreč referendumska odločitev Britancev, ki je še eden v seriji izjemnih udarcev evropskemu integriranju, lahko zelo nevarna, saj bo ohranjanje enotnosti preostalih 27 članic tako rekoč nemogoče. Čeprav seveda ne gre posploševati in primerjati Velike Britanije z Nizozemsko, Francijo ali drugimi državami, kjer je porast evroskepticizma najbolj očiten, bi bilo naivno pričakovati, da novih zahtev, podobnih britanskim, ne bo…

(Zapis je bil objavljen 24. junija 2016 v Delu in je v celoti dostopen tukaj.)

(Delo) Raj z napako

Od leta 2004 živim v tujini, z enim samim daljšim povratkom v Slovenijo. Šest let sem preživel v Bruslju, štiri v Washingtonu, zadnje leto v Nikoziji, jeseni se vračam v Bruselj. Zamenjal sem pet služb in končal magisterij. Življenje in delo v tujini sem spoznal do obisti in na podlagi lastnih izkušenj lahko zapišem, da je selitev v tujino schnellkurs iz odraščanja: znajti se morate brez podpore družine in dolgoletnih prijateljev. Tuje okolje vam v zameno ponudi edinstveno priložnost za spoznavanje novega in drugačnega, tudi delovanja posamezne države in njenih glavnih podsistemov, kot so zdravstvo, šolstvo, policija in sodstvo. To je neprecenljiva izkušnja, ki se mi zdi bistvena pri presojanju današnje Slovenije in razmisleku o njeni prihodnosti.

Začnimo z Belgijo. Na glavni železniški postaji v Bruslju so me neke aprilske noči z nožem napadli neznanci in me okradli, dvakrat so mi vlomili v avtomobil, ukradena vzvratna ogledala sem kmalu nehal šteti. Skoraj vsi prijatelji in sodelavci so imeli vsaj eno podobno izkušnjo; v nekatere predele mesta nas je večina nehala zahajati, nekaterih (denimo danes zloglasnega Molenbeeka) mnogi sploh niso obiskali…

(Mnenje je bilo objavljeno v Delu 7. junija 2016 in je v celoti dostopno tukaj.)

(Metina Lista) Zunanja politika, ki ostaja sama sebi namen

metina

Zunanja politika – konceptualno izražena tudi na ravni deklaracij in strategij – naj bi odražala identiteto in izražala ambicije držav. V kolikor želi uživati legitimnost se mora zato zunanja politika naslanjati na zgodovino, kulturo in interese države kot organizacijske celice družbe, gospodarstva in drugih podsistemov. Prednostne naloge in usmeritev premišljeno zastavljene zunanje politike tako sledijo podrobnemu razumevanju države in ne nasprotno. Popolna odsotnost tovrstnega sosledja in razumevanja vloge zunanje politike je najbolj zaskrbljujoči problem osnutka nove Deklaracije zunanje politike Republike Slovenije.

Pisci »strateških« dokumentov se pogosto ujamejo v past iskanja lepih in »pravilnih« besed ali odstavkov, ter pri tem pozabijo na poslanstvo in smisel zapisanega. Na žalost je osnutek Deklaracije krasen primer tovrstnega fetišizma, ki marsikdaj postane sam sebi namen. Ampak tokrat zbode v oči še nekaj drugega:

(1) deklaracija v ničemer ne izraža identitete Slovenije; in

(2) slovenski zunanji politiki ne poda nikakršnega poudarka ali usmeritve…

(Odziv na Deklaracijo je bil objavljen 21. januarja na Metini Listi in je v celoti dosegljiv tukaj.)

(Delo) Izguba evropske nedolžnosti

trafficlightDokler bomo brez lastne vizije, nas nihče ne bo pripravljen poslušati.

Končno je slovenska komisarska saga končana. Sestavljanje ekipe novega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je bilo resda umeščeno v za Slovenijo neugoden čas predčasnih volitev in sestavljanja nove vlade, vendar je kljub temu verjetno le malokdo pričakoval, da bo iskanje naslednika Janezu Potočniku tako kruto razkrilo stanje duha v državi. A vrlina inteligentnih družb je, da tudi v slabem poiščejo dobro. Zato je nujno, da iz tokratne komisarske avanture izluščimo bistvene nauke, ki nam bodo pomagali bolje razumeti Evropsko unijo in našo vlogo v njej…

(Mnenje je bilo 25. oktobra objavljeno v Delu, v celoti je dosegljivo tukaj.)