(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

welcome

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. čŒakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD. Continue reading “(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar”

(openDemocracy) The myth of American recovery

trapped (Medium)By conceding that growing inequality is the main challenge facing the US, President Barack Obama finally admitted last week that the much lauded “recovery” is a myth.

In recent months, not a single day has gone by without reports of America’s impressive bounce-back and strong GDP growth. Financial experts and TV hosts have been very eager to emphasize surging stock market indexes and what good this brings to the world’s largest economy. Talk show guests have been underlining the strength of US economic crisis management, while pointing their fingers at Europeans who are just muddling through. More often than not, leading European voices appeared to agree.

Who would blame them? The US annualized GDP growth has reached 2.8% in this year’s third quarter – quite impressive when compared with the comatose 0.1% registered by the Eurozone. On the market front, Twitter’s IPO in November was a success even to the casual observer: at the end of the first trading day the company’s valuation peaked at $30 billion. Buyers of its stocks could cash as much as 70% in profit if they sold just 24 hours later. So, if the economy is growing and the stock market is booming, surely the recovery must be unquestionably here!

Or is it? What does recovery stand for? Should we cheer GDP growth and stock market performance, or should we rather look at household earnings, job quality and levels of poverty? What does really count, abstract statistics or people’s incomes, jobs?…

Read the rest of the piece on openDemocracy.

(Večer) Nedotakljivi

skyline4 (Medium)Mamilarska vojna na severu Mehike je v zadnjih letih zahtevala življenje več kot 60 tisoč ljudi. Zgodbe o množičnih pobojih, ugrabitvah, grožnjah še naprej pretresajo, poslovanje mamilarskih kartelov pa cveti.

Ameriška administracija ocenjuje, da se letno samo od prodaje drog v ZDA v njeno južno sosedo pretihotapi več kot 20 milijard dolarjev. Ta izjemna količina zelenih bankovcev seveda ne ostane skrita v nogavicah. Del gotovine se porabi za kritje stroškov delovanja kartelov, del se prečisti z večjimi nakupi, predvsem nepremičnin v turističnih središčih Latinske Amerike, kjer poslovanje z velikimi vsotami zelencev ni tako nevsakdanje. Del gotovine pa prek serije večjih in manjših pologov pristane na računih mehiških bank. Ena izmed njih je bila do nedavnega tudi britanska HSBC, po večini kazalcev še vedno druga največja banka na svetu, ki ima v svoji konsolidirani bilanci kar 2600 milijard dolarjev sredstev.  Continue reading “(Večer) Nedotakljivi”

(Večer) Mit o ameriškem okrevanju

 gave.up.smallZanimivo je poslušati in brati politike in komentatorje v Ameriki in Evropi, kako ameriško gospodarstvo uspešno okreva. Pogled od daleč zabriše marsikatere nevšečne kazalnike, da okrevanja dejansko ni.

Ne mine dan, da v ameriško časopisje ne bi zašel zapis o tem, kako bruto domači proizvod (BDP) raste in da je že davno presegel vrednost iz zloglasnega leta 2007, ko se je začela gospodarska kriza. Ne mine dan, da naslovnice finančnih spletnih strani in televizijske napovedi ne bi poudarjale naraščajočih vrednosti borznih indeksov. In ne mine dan, da ne bi gostje pogovornih oddaj poudarjali uspešnost ameriškega kriznega ukrepanja in s prstom kazali na evropsko obotavljanje. Res je, v pravkar zaklju-čenem tretjem četrtletju letošnjega leta je bila v ZDA 2,8-odstotna rast BDP na letni ravni. Podjetje, ki stoji za vedno bolj popularnim Twitterjem, je pred dnevi svoje delnice uvrstilo na borzo in v trenutku preseglo skupno vrednost 30 milijard ameriških dolarjev. Nekdo, ki je na dan prve izdaje kupil sveženj delnic, je lahko v 24 urah na svoj račun prenesel več kot 70-odstotni dobiček od takojšnje prodaje. Gospodarsko torej raste, vrednost delnic raste, okrevanje je očitno!

Ali pač? Kako naj danes, šest let po izbruhu krize v ZDA in pet let po skorajšnjem sesutju ameriškega finančnega sistema, ki sta (predvsem razviti) svet pahnila v gospodarsko krizo, sploh vrednotimo in dojemamo okrevanje?…

(Zapis je bil 16. novembra 2013 objavljen v Večeru, v celoti je dosegljiv tukaj)

(Večer) Drugačna Amerika

emptytankAmeriška politika le malokoga pušča ravnodušnega. Zunanjepolitični vpliv in vojaška moč edine svetovne velesile, atraktivnost njenih političnih kampanj, filmski magnetizem spopadov med republikanci in demokrati ter seveda naprednost in obseg ameriškega gospodarstva zagotavljajo neuradni prestolnici demokratičnega sveta stalno pozornost. Z razlogom. Amerika je v marsičem ogledalo sedanjosti in napoved prihodnosti sodobnega “zahodnega” modela političnega in gospodarskega upravljanja…

Tekst je v celoti dosegljiv na spletni strani Večera.

 

(Razpotja) Evropa med iskanjem identitete in izgradnjo prihodnosti

alaska.flagSodobna politična arhitektura Evrope je bila v veliki meri zgrajena na pogorišču vojn, ki so skozi stoletja za seboj puščala množice trupel, uničena življenja in razdejanje neslutenih razsežnosti. Dehumanizirana absurdnost avtokracij je svoje prebivalce v želji po prevladi nad sosednjimi narodi pošiljala v morilske pohode tako rekoč brez prestanka. Vojna je bila za staro celino stanje normalnosti, obdobja miru so bila zgolj začasna prekinitev…

(čŒlanek je bil maja objavljen v reviji Razpotja, v celoti je dosegljiv tukaj.)

(Večer) 2013 – evrski finale

flyflyNe glede na to, kaj si mislimo o ciprskem ekonomskem modelu, ki se je dolga leta napajal s prilivi tujega kapitala, tudi tistega sumljivega izvora, je bilo “reševanje” Cipra sramota za vodstvo skupne valute. Nočna srečanja, prikrivanje podrobnosti, nejasni sklepi, nasprotujoče si izjave, predvsem pa dopustitev možnosti, da znotraj evrskega območja depoziti varčevalcev, za katere so uzakonjene garancije držav, niso več nedotakljivi, so glavni razlogi za skrb. Vendar nas mora še bolj skrbeti dejstvo, da tudi po več kot štirih letih od izbruha gospodarske in finančne krize vodstvo EU in evroobmočja vedno znova išče improvizirane rešitve, ki ne načenjajo zgolj zaupanja zloglasnih mednarodnih finančnih trgov, temveč tudi evropskih državljanov.

Evropska skupna valuta je bila osnovana kot politični projekt, kljub temu da se o njej veliko bolj pogosto govori kot o zgolj ekonomskem okviru. Sedanja kriza je pokazala, da se dobronamerne želje na žalost niso uresničile. Medtem ko je monetarna politika Evropske centralne banke, povsem pričakovano, sledila predvsem napredovanju največjega gospodarstva znotraj evroobmočja, to je Nemčije, so gospodarstva na jugu EU v primerjavi s severom počasi, a vztrajno nazadovala. Dodatno (poceni) zadolževanje, tako zasebno kot javno, je dolgo časa to še zmoglo prikrivati, izbruh krize pa je razkril nevzdržnost dotedanjih trendov. Nadaljevanje je dobro znano vsem. Do sedaj je pet držav evroobmočja že bilo prisiljenih zaprositi za pomoč pri reševanju nastalih neravnovesij, nikakor ne moremo izključiti, da se v naslednjem obdobju seznam ne bo podaljšal. Ob tem gospodarski indikatorji z redkimi izjemami kažejo, da se razmere ne izboljšujejo, kvečjemu nasprotno. Nujno si moramo zato zastaviti vprašanje, ali je sedanja pot reševanja krize pravilna in edina možna. Pri iskanju odgovora nam bosta v pomoč dva najverjetnejša scenarija za postciprsko obdobje. Pri obeh bo veliko bolj pomembno vlogo od finančnega fetišizma, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, odigrala politika. Continue reading “(Večer) 2013 – evrski finale”

(Večer) Sanjsko orožje generalov

globe.ponderingVojaki držav, ki bodo posedovale brezpilotna letala, bodo vedno bolj zgolj upravitelji računalniških sistemov, ki s pritiskom na gumb nekje na drugi polovici sveta povzročijo razdejanje in smrt, sami pa po zaključku delovnega dne odidejo domov v objem najbližjih.

Teroristični napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001 je odločno zazna-moval tako globalno varnostno sliko kot tudi ameriško zunanjo in obrambno politiko. Boj proti terorizmu, ki je do takrat večinoma potekal v ozadju in le redko zašel na televizijske zaslone in časopisne naslovnice, je postal vseobsegajoča vojna.

Ameriška vojska z zavezniki se je kmalu po tragičnem sesutju dvojčkov v središču Manhattna podala v Afganistan na lov za domnevnimi arhitekti napadov. Za širšo javnost sta Al Kaida in njen voditelj Osama bin Laden šele takrat postala sinonim za zlo moderne dobe, v kateri razpršene celice religioznih skrajnežev, združene v širše teroristično gibanje, lahko pomenijo resno grožnjo za varnost in celo obstoj posameznih držav. Vzpon Al Kaide in njena vpletenost v napade v Madridu leta 2004 ter Londonu leta 2005 sta dokončno potrdila prehod v obdobje novih varnostnih groženj, v katerem izolirani smrto-nosni napadi nedržavnih akterjev počasi, a vztrajno nadomeščajo
klasične meddržavne konflikte. Tovrsten radikalen odmik od ustaljenih okvirjev konceptov vojskovanja je zahteval korenit razmislek o primernosti obstoječih obrambnih strategij in sredstev.

Dodatno je k streznitvi prispeval potek vojn v Afganistanu in Iraku. Kljub tamkajšnji vojaški premoči ZDA in njihovih zaveznikov je namreč postalo očitno, da niti najbolje opremljene in organizirane vojske sveta niso kos oboroženim skrajnežem, ki uporabljajo nekonvencionalna bojna sredstva in se urijo na težko dostopnih območjih, kjer osrednje oblasti držav nimajo nadzora. Pozornost vojaških strategov se je tako preusmerila na iskanje primernega orožja, ki bi omejilo visoke vojaške izgube, znižalo stopnjo žrtev med civilisti ter bistveno načelo operativno moč prostorsko razpršenih terorističnih celic. Brezpilotna letala, bolj znana kot “troti” (ang. drones), ki so jih do tedaj večinoma uporabljali za zbiranje obveščevalnih in vremenskih podatkov, so se zdela najboljši odgovor…

(čŒlanek je bil 2. marca 2013 objavljen v Večerovi prilogi V Soboto, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

 

(Večer) Trgovina, piščanec s klorom in druge ovire

brickEU in ZDA bodo začele pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu, so te dni končno objavili ameriški predsednik Obama in predstavniki EU. Evropski komisar za trgovino De Gucht: Pogajanja ne bodo lahka.

Prvi tedni novih administracij v ZDA vedno znova postrežejo z oživljanjem neuresničenih projektov in snovanjem novih. Å e preden je Barack Obama znova prisegel kot predsednik ZDA, so na površje že priplavale številne pobude, ki bi lahko bistveno zaznamovale njegov drugi mandat. Nekatere so bolj odmevne, recimo reforma politike priseljevanja ter sprememba zakonodaje za nošenje orožja, nekatere manj.

Med slednje spada tudi dogovor o čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu, ki ostaja neizpolnjena želja ameriških in evropskih zagovornikov proste trgovine in v zadnjem obdobju v Washingtonu uživa vedno več podpore. Razprave o sklenitvi sporazuma Tafta (Transatlantic Free Trade Agreement) segajo v začetek 90. let prejšnjega stoletja. Tafta bi vzpostavila prostotrgovinsko območje med ZDA in EU in povezala dve največji gospodarstvi na svetu, ki skupno tvorita več kot polovico globalne ekonomije, njuna medsebojna blagovna izmenjava pa že danes na letni ravni obsega več kot 700 milijard dolarjev. čŒe temu prištejemo še kapitalske tokove, čezatlantsko gospodarsko sodelovanje doseže vrtoglavih pet tisoč milijard dolarjev.

Zakaj doslej brez uspeha?

Prvič, tako ZDA kot tudi EU imajo močno zaščitena kmetijska sektorja, njuna nesoglasja pa so v veliki meri tudi odločilno prispevala k propadu dogovora o multilateralnem trgovinskem sporazumu znotraj Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Drugič, kljub temu da obe gospodarstvi spadata med najrazvitejše na svetu, obstaja med njima še vedno veliko razlik v določanju tehničnih in varnostnih standardov. Tretjič, v simbolnem smislu bi sklenitev čezatlantskega prostotrgovinskega sporazuma pomenila jasno nezaupnico multilateralnemu urejanju svetovne trgovine znotraj WTO, saj bi postavila preostala velika gospodarstva – med njimi Kitajsko, Indijo, Japonsko, Brazilijo – in tudi manjše države v razvoju na stranski tir. V zadnjih letih je ideja znova pridobila zagon in 2007. so ZDA in EU vzpostavile čŒezatlantski gospodarski svet, ki je pogovore dvignil na višjo politično raven, vendar razen rednih srečanj med visokimi predstavniki obeh strani ni prinesel oprijemljivih rezultatov. Obe strani sta bili v zadnjih letih predvsem polno zaposleni z reševanjem posledic gospodarske krize, ki je puščala le malo časa za nove obsežne politične pobude. Continue reading “(Večer) Trgovina, piščanec s klorom in druge ovire”