Daljši pogovor za Večer o tem v katero smer se giblje razprava o prihodnosti EU. Za V Soboto zapisal Uroš Esih, dostopno pa tukaj.
Category: EU Politics
(Večer) Skrajna desnica poražena, EU rešena. Res?
Emmanuel Macron je postal novi francoski predsednik. Skrajna desnica je poražena, Evropska unija rešena, pred Francijo in nami pa so lepši časi. Ali res? Nedvomno je Macronova zmaga pomembna, za Francijo in tudi za EU. Francozi so na najvišjo funkcijo v državi izvolili nekdanjega investicijskega bankirja, ki si je selitev v Elizejsko palačo priboril brez podpore socialistov ali republikancev, dveh političnih strank, ki sta doslej nepretrgano obvladovali vzvode politične moči sodobne Francije. Iz ministra v vladi socialističnega predsednika Françoisa Hollanda se je uspešno prelevil v domnevno neodvisnega kandidata svojega ne-levega-ne-desnega gibanja En Marche!, Naprej! V času kampanje je zagovarjal korenite gospodarske reforme in vztrajno branil dosežke evropskega povezovanja. V državi, katere prebivalstvo se redno uvršča med najbolj pesimistične na svetu, je ostal optimist, zazrt v svet. Na koncu je zmagal z veliko sreče in politične spretnosti, čeprav se je njegova izvolitev pred letom dni zdela približno tako verjetna kot izvolitev Baracka Obame za predsednika ZDA leta 2007: (ne)verjetna…
(Zapis je bil objavljen 12. maja 2017 in je v celoti dosegljiv na Večerovi spletni strani.)
(Delo) Bolj kot za Britanijo me skrbi za EU
Pred nami je turbulentno obdobje iskanja novega ravnotežja znotraj EU.
Današnja odločitev Velike Britanije, da zapusti EU, bo imela nedvomno resne posledice. V prvi vrsti seveda za Veliko Britanijo samo: pričakujemo lahko ponovne zahteve Škotske za odcepitev, otoško gospodarstvo bo nedvomno utrpelo močan udarec, sledilo bo obdobje politične nestabilnosti, vladavine ekstremov. V negotovosti pa bo seveda vsaj še nekaj časa tudi prihodnja oblika odnosov med Združenim kraljestvom in EU.
Kljub vsemu pa bo reševanje težav v Veliki Britaniji potekalo znotraj dokaj ustaljenih okvirov parlamentarne demokracije z dolgo tradicijo, ki je že preživela težke preizkušnje. Veliko bolj me skrbi za EU. Za prihodnost slednje je namreč referendumska odločitev Britancev, ki je še eden v seriji izjemnih udarcev evropskemu integriranju, lahko zelo nevarna, saj bo ohranjanje enotnosti preostalih 27 članic tako rekoč nemogoče. Čeprav seveda ne gre posploševati in primerjati Velike Britanije z Nizozemsko, Francijo ali drugimi državami, kjer je porast evroskepticizma najbolj očiten, bi bilo naivno pričakovati, da novih zahtev, podobnih britanskim, ne bo…
(Zapis je bil objavljen 24. junija 2016 v Delu in je v celoti dostopen tukaj.)
(Delo) Izguba evropske nedolžnosti
Dokler bomo brez lastne vizije, nas nihče ne bo pripravljen poslušati.
Končno je slovenska komisarska saga končana. Sestavljanje ekipe novega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je bilo resda umeščeno v za Slovenijo neugoden čas predčasnih volitev in sestavljanja nove vlade, vendar je kljub temu verjetno le malokdo pričakoval, da bo iskanje naslednika Janezu Potočniku tako kruto razkrilo stanje duha v državi. A vrlina inteligentnih družb je, da tudi v slabem poiščejo dobro. Zato je nujno, da iz tokratne komisarske avanture izluščimo bistvene nauke, ki nam bodo pomagali bolje razumeti Evropsko unijo in našo vlogo v njej…
(Mnenje je bilo 25. oktobra objavljeno v Delu, v celoti je dosegljivo tukaj.)
(Delo) Bucik: Juncker premierke v odhodu ne more ne povabiti na pogovor
Poznavalec evropske politike Marko Bucik pogreša pogovor o primernem področju za evropskega komisarja.
Tina Kristan, Ozadja Delo
Ljubljana. Zaradi protokola, pritiskov in dejstva, da sta druga dva predlagana kandidata nižje po rangu, predsednik evropske komisije skoraj ne more ne povabiti Alenke Bratušek na pogovor, ne glede na to, kakšne načrte ima z njo, je prepričan poznavalec evropske politike Marko Bucik.
Toda zgodba o imenovanju evropskega komisarja, ki prihaja iz Slovenije, s tem še ni končana. Včerajšnja uradna informacija, da je predsednik Jean-Claude Juncker na pogovor povabil le Alenko Bratušek, ne pa tudi drugih dveh kandidatov, Tanje Fajon in Karla Erjavca, po mnenju Marka Bucika verjetno napoveduje, da bo Bratuškova, če bo pogovor opravila korektno, izbrana in poslana na zaslišanje pred evropski parlament, kjer pa je postopek manj predvidljiv…(povezava na Delo.si)
(Delo) Evropski komisarji so politiki in ne tehnokrati
Tina Kristan, Delo
Ljubljana. Vlada v odhodu bo še uradno začela razpravo o kandidatu za evropskega komisarja. Katera so ključna vprašanja, ki bi si jih morali ob tem zastaviti? O tem smo se pogovarjali s poznavalcem evropske politike Markom Bucikom.
Lahko se zgodi, da bo Slovenija predlagala tri imena za evropskega komisarja. Pametna ideja?
Ne nujno. Prvič zato, ker pri kadrovskih pogajanjih v ozadju vedno potekajo pogovori o več imenih. Prepričan sem, da ljudje okrog Junckerja ne poznajo samo enega morebitnega kandidata iz Slovenije, pa četudi do njih imena niso prispela iz Gregorčičeve. Drugič pa zato, ker bi s seznama nujno dva izšla kot poraženca in krog obtoževanj bi se nadaljeval. Le malokdo bi se bil pripravljen javno izpostaviti na takšnem seznamu, predvsem tisti, ki bi s »porazom« največ izgubili, torej najbolj kredibilni kandidati…
(Intervju je bil objavljen v Delu dne 24. julija 2014, dosegljiv je tukaj.)
(Delo) Evropska unija na razpotju
Pred nami je odlična priložnost, da se politično odločanje o vsebini EU demokratizira in ideološko osvobodi.
Evropske volitve je zaradi specifičnosti okoliščin v vsaki izmed 28 držav Evropske unije težko združiti v eno samo zgodbo. Vseeno pa lahko izluščimo vsaj dve bistveni sporočili. Prvič, vzpon radikalnejših strank je izraz splošnega nezadovoljstva s tradicionalnimi strankami. Te niso odgovorne zgolj za sedanje gospodarske težave, ampak tudi za marginalizacijo dela volilnega telesa. Drugič, rezultat volitev nedvomno izraža tudi nelagodje volivcev zaradi sedanje ideološke usmeritve in delovanja EU, še toliko bolj pa zaradi njene pomanjkljive demokratizacije…
(Komentar je bil objavljen v Delu 5. junija 2014 in je dosegljiv tukaj.)
(Delo) Evropska unija je stvar notranje politike
Prazna kampanja za evropske volitve ga ne moti, ga pa preseneča siceršnje neresno razumevanje Evrope. Sam, čeprav je proevropejec, na vzpon evroskepticizma gleda z optimizmom, saj bo to morda klasične stranke prisililo, da se približajo ljudem. Na to so pozabile, zato bodo na volitvah kaznovane.
Tina Kristan, Delo
Približuje se zaključek volilne kampanje. Ste jo opazili?
Neprijetno naključje je, da se evropske volitve odvijajo v času razpadanja vladne koalicije. To nedvomno vpliva na okolje, v katerem poteka kampanja. Čeprav ta tudi sicer ne bi bila radikalno drugačna. Preseneča me bolj to, da od volitev 2009 ni bil narejen nikakršen kvalitativni preskok, kvečjemu nasprotno: ne opažam bolje organiziranih strank, prav tako ne bolj vsebinske navzočnosti kandidatov v medijih. In to me najbolj skrbi.
Do volivcev neprijazno je tudi število kandidatnih list. Zaradi posameznikov, vključenih v povezovanje na tako imenovani liberalni sredini, je bilo že vnaprej jasno, da to ne bo delovalo. Po drugi strani je problematična odsotnost vsebine. Pred časom sem bral programe NSi-SLS, PS in SD. To so programi na petih straneh, ki so zelo slogansko oblikovani: želimo si bolj socialne, bolj podjetne Evrope. Poleg tega je večina enostavno povzetek programov evropskih političnih strank. Iz tega težko razberem, kaj bo Lojze Peterle zastopal v evropskem parlamentu, podobno je z drugimi kandidati. Lista Igorja Šoltesa, ki ji po javnomnenjskih raziskavah prav tako dobro kaže, programa sploh nima…
Kaže to na neodgovornost strank?
Bolj me skrbi, da se resne evropske politike ne dela tako. Tudi nacionalne se sicer ne, toda pri nacionalni lahko vsak dan spremljaš, kaj počnejo…
(Intervju je bil objavljen v Delu dne 19. maja 2014, v celoti je dosegljiv tukaj, izvirna povezava na spletno stran Dela pa tukaj.)
(openDemocracy) The European Union’s problem is substance, not narrative
The hard fact that ‘pro-Europeans’ have to grasp is that for many people the EU is not at all that great. Quite the contrary, the EU imposes tough economic rules, yet gives little palpable in return.
The argument that Euroskepticism could be overcome by better framing, PR techniques or a new narrative appeals to many “pro-Europeans”. Its logic is simple: the EU does good things, but they are complex by nature and thus difficult to understand. Therefore, the solution surely lies in simplifying the language, engaging the skeptics on Twitter and carrying the day. Sadly, this belief reflects the pro-European elite’s failure to grasp the deeper reality of what shapes people’s perceptions and what the EU today does.
In fact, the EU’s problem is not the absence of a catchy narrative, but the presence of a rather unpopular substance. The lack of a positive narrative is only the most visible sign of the EU’s growing institutional and ideological tensions and this is what the pro-Europeans should really be worrying about, rather than decrying the lack of spin. Continue reading “(openDemocracy) The European Union’s problem is substance, not narrative”
(Razpotja) Evropska unija 21. stoletja
V Bruslju sem preživel skoraj sedem let, a se kljub temu ob vsakem povratku počutim kot tujec. Nikakor ne zato, ker evropske prestolnice ne bi dovolj dobro poznal ali ker me tam ne bi pričakali številni prijatelji in nekdanji sodelavci. Ne, vedno znova me tudi še tako kratek obisk Bruslja jasno spomni na to, zakaj sem pred tremi leti odšel stran. Vedno težje sem namreč prenašal miopično zaprtost administrativno-političnega aparata EU, ki je razumevanje Evrope vse manj gradil na zdravem razumu in se vse bolj zapiral sam vase.
Zato me je vsak dan več, ki sem ga preživel v Bruslju, silil v vedno bolj kritično držo. Postajal sem vedno bolj ciničen do jezika, ki se ga poslužuje administracija EU, ko govori o državljanih namesto ljudeh, ko govori o potrošnikih namesto delavcih in o deležnikih namesto sogovornikih, partnerjih. Tisoči in tisoči strani strategij, reform, ciljev, ukrepov, benchmarkov, pogojev ipd. Tovrstni abstraktni, odtujeni jezik je postal zgolj simbolični dokaz, da je »Bruselj« – kot sinonim za prostor evropskega zakonodajnega odločanja in vladanja – postal vse bolj prizorišče bojev med dobro izurjenimi interesnimi skupinami, vse manj pa demokratični okvir, v katerem Evropejci uresničujejo svoje želje po boljšem jutri.
Marko Bucik 