Ne glede na to, kaj si mislimo o ciprskem ekonomskem modelu, ki se je dolga leta napajal s prilivi tujega kapitala, tudi tistega sumljivega izvora, je bilo “reševanje” Cipra sramota za vodstvo skupne valute. Nočna srečanja, prikrivanje podrobnosti, nejasni sklepi, nasprotujoče si izjave, predvsem pa dopustitev možnosti, da znotraj evrskega območja depoziti varčevalcev, za katere so uzakonjene garancije držav, niso več nedotakljivi, so glavni razlogi za skrb. Vendar nas mora še bolj skrbeti dejstvo, da tudi po več kot štirih letih od izbruha gospodarske in finančne krize vodstvo EU in evroobmočja vedno znova išče improvizirane rešitve, ki ne načenjajo zgolj zaupanja zloglasnih mednarodnih finančnih trgov, temveč tudi evropskih državljanov.
Evropska skupna valuta je bila osnovana kot politični projekt, kljub temu da se o njej veliko bolj pogosto govori kot o zgolj ekonomskem okviru. Sedanja kriza je pokazala, da se dobronamerne želje na žalost niso uresničile. Medtem ko je monetarna politika Evropske centralne banke, povsem pričakovano, sledila predvsem napredovanju največjega gospodarstva znotraj evroobmočja, to je Nemčije, so gospodarstva na jugu EU v primerjavi s severom počasi, a vztrajno nazadovala. Dodatno (poceni) zadolževanje, tako zasebno kot javno, je dolgo časa to še zmoglo prikrivati, izbruh krize pa je razkril nevzdržnost dotedanjih trendov. Nadaljevanje je dobro znano vsem. Do sedaj je pet držav evroobmočja že bilo prisiljenih zaprositi za pomoč pri reševanju nastalih neravnovesij, nikakor ne moremo izključiti, da se v naslednjem obdobju seznam ne bo podaljšal. Ob tem gospodarski indikatorji z redkimi izjemami kažejo, da se razmere ne izboljšujejo, kvečjemu nasprotno. Nujno si moramo zato zastaviti vprašanje, ali je sedanja pot reševanja krize pravilna in edina možna. Pri iskanju odgovora nam bosta v pomoč dva najverjetnejša scenarija za postciprsko obdobje. Pri obeh bo veliko bolj pomembno vlogo od finančnega fetišizma, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, odigrala politika. Continue reading “(Večer) 2013 – evrski finale”
Sodobna politična arhitektura Evrope je bila v veliki meri zgrajena na pogorišču vojn, ki so skozi stoletja za seboj puščala množice trupel, uničena življenja in razdejanje neslutenih razsežnosti. Dehumanizirana absurdnost avtokracij je svoje prebivalce v želji po prevladi nad sosednjimi narodi pošiljala v morilske pohode tako rekoč brez prestanka. Vojna je bila za staro celino stanje normalnosti, obdobja miru so bila zgolj začasna prekinitev…
Marko Bucik 