Social justice – Marko Bucik

(Večer) S premoženjem, ki ga odplakne zlom noge

Amerika za nekdanje sužnje ni imela ne časa ne denarja.

St. Louis je v marsičem obraz sodobne Amerike. Malodane vsa urbana središča med dvema obalama – še posebno tista na ameriškem Srednjem zahodu – in tisti njihovi prebivalci, ki se v zadnjih petdesetih letih (še) niso odselili, se soočajo s težkimi posledicami deindustrializacije in z njo povezano brezposelnostjo, revščino in urbanim razkrojem. Demografski podatki so neusmiljeni. St. Louis je imel leta 1950 več kot 850 tisoč prebivalcev, danes jih tam vztraja še približno 320 tisoč. Vzporedno z odseljevanjem se je utrjevala rasna poseljenost posameznih predelov mesta in St. Louis je danes eno najbolj segregiranih urbanih središč v ZDA. Višje na lestvici takoimenovane črno-bele delitve so se leta 2010 uvrstili zgolj Detroit, Milwaukee, New York, Newark, Chicago, Philadelphia, Miami in Cleveland.

Del temnopoltega severa je tudi predmestje Ferguson, ki je pred nekaj tedni v tragičnih okoliščinah pristalo pod žarometi svetovne javnosti. 9. avgusta je namreč belopolti policist Darren Wilson sredi belega dne s šestimi streli ubil temnopoltega 18-letnika Michaela Browna in s tem povzročil najhujše rasne izgrede v ZDA po tistih v Los Angelesu leta 1992, ki so sledili oprostitvi štirih policistov, vpletenih v brutalni pretep temnopoltega Rodneyja Kinga. Čeprav okoliščine za zdaj ostajajo nepojasnjene, je na prvi pogled hladnokrvna usmrtitev neoboroženega Browna znova odprla razpravo o rasnih odnosih med temnopoltimi in belopoltimi prebivalci Amerike…

(Članek je bil 30. avgusta 2014 objavljen v Večerovi prilogi V soboto, v celoti je dosegljiv tukaj.)

(Večer) Minimalka

V ZDA približno trije milijoni in pol delavcev na uro zaslužijo največ sedem dolarjev in petindvajset centov, kolikor je minimalna zakonsko določena urna postavka. Ob normalnem štirideseturnem delovnem tednu na mesec prinesejo domov nekaj več kot 1000 dolarjev, v celem letu pa slabih 14.000 dolarjev. To je primerljivo z minimalno plačo v Sloveniji: nikakor ne zagotavlja pretiranega udobja, prej nasprotno. Ne sme nas torej presenetiti, če v ZDA, kjer sicer bruto družbeni produkt na prebivalca znaša približno 50.000 dolarjev, nihče ne skače odÂ veselja, če mu delodajalec dodeli minimalno plačo.

Ampak ne bodimo malenkostni, trg delovne sile v ZDA šteje več kot 150 milijonov ljudi. Trije milijoni in pol res ne morejo pokvariti siceršnje slike blaginje. To bi bilo mogoče res, če ne bi več kot štirideset milijonov Američanov zaslužilo na uro manj kot deset dolarjev in pol. Dobra četrtina vseh za delo sposobnih Američanov v celem letu zasluži približno 20.000 dolarjev, kar je soliden zaslužek v Sloveniji, v Ameriki, ki ne pozna javnega zdravstva ali šolstva, pa nikakor ne…

(Mnenje je bilo 6. februarja objavljeno v Večeru, v celoti je dosegljivo tukaj.)

(metinalista.si) Vedno imam odprtih več knjig

Ne morem se pohvaliti, da sem najbolj discipliniran bralec. Malokatero knjigo preberem od prve do zadnje strani, vedno imam odprtih več. Pravtako je večino časa nabor izrazito raznovrsten in obsega tako znanstvene knjige o ekonomiji, zunanji politiki in družbi kot tudi leposlovje. Kljub temu pa se v mojih rokah v zadnjem času najpogosteje znajdejo zapisi, ki odkrivajo drugačne plati Amerike (in sodobnega kapitalizma): revščino, diskriminacijo, nemoč. Vse od izbruha krize in selitve čez Atlantik so to teme, na katere sem veliko bolj pozoren, s svojim pisanjem za Večer jih skušam približati tudi bralcem v Sloveniji…

(Zeloten zapis o mojih bralnih navadah na Metini listi, spletni postaji za osebe širokih pogledov in aktivnega duha.)

(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. čŒakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD. Continue reading “(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar”

(Večer) Nedotakljivi

Mamilarska vojna na severu Mehike je v zadnjih letih zahtevala življenje več kot 60 tisoč ljudi. Zgodbe o množičnih pobojih, ugrabitvah, grožnjah še naprej pretresajo, poslovanje mamilarskih kartelov pa cveti.

Ameriška administracija ocenjuje, da se letno samo od prodaje drog v ZDA v njeno južno sosedo pretihotapi več kot 20 milijard dolarjev. Ta izjemna količina zelenih bankovcev seveda ne ostane skrita v nogavicah. Del gotovine se porabi za kritje stroškov delovanja kartelov, del se prečisti z večjimi nakupi, predvsem nepremičnin v turističnih središčih Latinske Amerike, kjer poslovanje z velikimi vsotami zelencev ni tako nevsakdanje. Del gotovine pa prek serije večjih in manjših pologov pristane na računih mehiških bank. Ena izmed njih je bila do nedavnega tudi britanska HSBC, po večini kazalcev še vedno druga največja banka na svetu, ki ima v svoji konsolidirani bilanci kar 2600 milijard dolarjev sredstev.Â Continue reading “(Večer) Nedotakljivi”