Uncategorized – Marko Bucik

(Večer) Kratek odziv na Brexit

Veliko vprašanj okrog izstopa Velike Britanije iz EU v tem trenutku ostaja neznanka. Najpomembnejše med njimi je seveda, ali bo do izstopa sploh prišlo. Možnosti, da pride na Otoku do drugega referenduma čez kakšno leto ali dve, ne bi izključil. A vseeno, smo na točki, ko se Velika Britanija poslavlja. Ustanovne države članice, med njimi predvsem Nemčija in Francija, bodo prevzele glavno vlogo pri povezovanju ostalih 27 držav članic, vendar se zdi nadaljnje fragmentiranje Evropske unije neizogibno. Oblikovalo se bo jedro EU, oblikovano na nadaljnjem integriranju in demokratizaciji evroobmočja, in zunanjem krogu držav, ki (še) niso prevzele evra in si poglobljenega sodelovanja ne želijo. Dvorazrednost EU bi tako postala bolj jasno začrtana, ob tem pa bi enotno tržišče in prosti pretok ljudi ostala skoraj neokrnjena. V veliki meri bo prihodnost začrtal kratkoročni odziv sedanjih vladajočih garnitur v najpomembnejših prestolnicah – in prav to me zaradi vzpona populizma skrbi. Verjetnost, da bodo odzivi predvsem odsev želje po kratkoročnem političnem preživetju, je namreč zaskrbljujoče visoka.

(Komentar je bil 29. junija 2016 objavljen v tiskani izdaji časopisa Večer in je v PDF obliki dosegljiv tukaj.)

(Delo) Izguba evropske nedolžnosti

Dokler bomo brez lastne vizije, nas nihče ne bo pripravljen poslušati.

Končno je slovenska komisarska saga končana. Sestavljanje ekipe novega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je bilo resda umeščeno v za Slovenijo neugoden čas predčasnih volitev in sestavljanja nove vlade, vendar je kljub temu verjetno le malokdo pričakoval, da bo iskanje naslednika Janezu Potočniku tako kruto razkrilo stanje duha v državi. A vrlina inteligentnih družb je, da tudi v slabem poiščejo dobro. Zato je nujno, da iz tokratne komisarske avanture izluščimo bistvene nauke, ki nam bodo pomagali bolje razumeti Evropsko unijo in našo vlogo v njej…

(Mnenje je bilo 25. oktobra objavljeno v Delu, v celoti je dosegljivo tukaj.)

(TV Slovenija 3) Ozadja

Kratek pogovor o komisarski zapletih za oddajo Ozadja na TV Slovenija 3. Posnetek je dosegljiv tukaj.

(Večer) S premoženjem, ki ga odplakne zlom noge

Amerika za nekdanje sužnje ni imela ne časa ne denarja.

St. Louis je v marsičem obraz sodobne Amerike. Malodane vsa urbana središča med dvema obalama – še posebno tista na ameriškem Srednjem zahodu – in tisti njihovi prebivalci, ki se v zadnjih petdesetih letih (še) niso odselili, se soočajo s težkimi posledicami deindustrializacije in z njo povezano brezposelnostjo, revščino in urbanim razkrojem. Demografski podatki so neusmiljeni. St. Louis je imel leta 1950 več kot 850 tisoč prebivalcev, danes jih tam vztraja še približno 320 tisoč. Vzporedno z odseljevanjem se je utrjevala rasna poseljenost posameznih predelov mesta in St. Louis je danes eno najbolj segregiranih urbanih središč v ZDA. Višje na lestvici takoimenovane črno-bele delitve so se leta 2010 uvrstili zgolj Detroit, Milwaukee, New York, Newark, Chicago, Philadelphia, Miami in Cleveland.

Del temnopoltega severa je tudi predmestje Ferguson, ki je pred nekaj tedni v tragičnih okoliščinah pristalo pod žarometi svetovne javnosti. 9. avgusta je namreč belopolti policist Darren Wilson sredi belega dne s šestimi streli ubil temnopoltega 18-letnika Michaela Browna in s tem povzročil najhujše rasne izgrede v ZDA po tistih v Los Angelesu leta 1992, ki so sledili oprostitvi štirih policistov, vpletenih v brutalni pretep temnopoltega Rodneyja Kinga. Čeprav okoliščine za zdaj ostajajo nepojasnjene, je na prvi pogled hladnokrvna usmrtitev neoboroženega Browna znova odprla razpravo o rasnih odnosih med temnopoltimi in belopoltimi prebivalci Amerike…

(Članek je bil 30. avgusta 2014 objavljen v Večerovi prilogi V soboto, v celoti je dosegljiv tukaj.)

(Delo) Bucik: Juncker premierke v odhodu ne more ne povabiti na pogovor

Poznavalec evropske politike Marko Bucik pogreša pogovor o primernem področju za evropskega komisarja.

Tina Kristan, Ozadja Delo

Ljubljana. Zaradi protokola, pritiskov in dejstva, da sta druga dva predlagana kandidata nižje po rangu, predsednik evropske komisije skoraj ne more ne povabiti Alenke Bratušek na pogovor, ne glede na to, kakšne načrte ima z njo, je prepričan poznavalec evropske politike Marko Bucik.

Toda zgodba o imenovanju evropskega komisarja, ki prihaja iz Slovenije, s tem še ni končana. Včerajšnja uradna informacija, da je predsednik Jean-Claude Juncker na pogovor povabil le Alenko Bratušek, ne pa tudi drugih dveh kandidatov, Tanje Fajon in Karla Erjavca, po mnenju Marka Bucika verjetno napoveduje, da bo Bratuškova, če bo pogovor opravila korektno, izbrana in poslana na zaslišanje pred evropski parlament, kjer pa je postopek manj predvidljiv…(povezava na Delo.si)

(Večer) Minimalka

V ZDA približno trije milijoni in pol delavcev na uro zaslužijo največ sedem dolarjev in petindvajset centov, kolikor je minimalna zakonsko določena urna postavka. Ob normalnem štirideseturnem delovnem tednu na mesec prinesejo domov nekaj več kot 1000 dolarjev, v celem letu pa slabih 14.000 dolarjev. To je primerljivo z minimalno plačo v Sloveniji: nikakor ne zagotavlja pretiranega udobja, prej nasprotno. Ne sme nas torej presenetiti, če v ZDA, kjer sicer bruto družbeni produkt na prebivalca znaša približno 50.000 dolarjev, nihče ne skače odÂ veselja, če mu delodajalec dodeli minimalno plačo.

Ampak ne bodimo malenkostni, trg delovne sile v ZDA šteje več kot 150 milijonov ljudi. Trije milijoni in pol res ne morejo pokvariti siceršnje slike blaginje. To bi bilo mogoče res, če ne bi več kot štirideset milijonov Američanov zaslužilo na uro manj kot deset dolarjev in pol. Dobra četrtina vseh za delo sposobnih Američanov v celem letu zasluži približno 20.000 dolarjev, kar je soliden zaslužek v Sloveniji, v Ameriki, ki ne pozna javnega zdravstva ali šolstva, pa nikakor ne…

(Mnenje je bilo 6. februarja objavljeno v Večeru, v celoti je dosegljivo tukaj.)

(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar

Letošnji prvi januar bo velikemu številu Američanov ostal v posebnem spominu. Po skoraj štirih letih priprav je namreč stopila v veljavo nova zakonodaja o zdravstvenem zavarovanju, sicer bolje poznana kot Obamacare. Dolga leta epskih političnih spopadov so postregla z izjemno kreativnim naborom teorij zarot. Tako naj bi nova zakonodaja vse Američane prisilila k vgradnji mikročipa, o tem, koga se sploh splača zdraviti, pa naj bi odslej odločali posebni “odbori za smrt”. čŒakanja je konec in Američani imajo končno tudi v praksi možnost preizkusiti do tega trenutka nedvomno najpomembnejši dosežek predsednika Obame. Tistih 48 milijonov izmed njih, ki do sedaj iz različnih razlogov niso bili zavarovani, bo imelo celo možnost prvič zadovoljno zaspati s podpisano pogodbo v predalu.

Glede na izjemnost trenutka se zdi na tej točki primerno omeniti vsaj nekaj osnovnih lastnosti zdravstvenega labirinta ZDA. Začnimo pri obsegu. Na letni ravni izdatki za zdravstvo znašajo več kot 2600 milijard dolarjev, kar predstavlja kar 17 odstotkov ameriškega BDP – bistveno več od devetodstotnega povprečja med članicami OECD. Za primerjavo, 2600 milijard dolarjev znaša celotni BDP Francije, ki ima – glej ga, zlomka – po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije najboljši zdravstveni sistem na svetu. Zatorej seveda ne preseneča, da vsak Američan v povprečju na letni ravni porabi skoraj trikrat več za zdravstvene storitve kot Francoz. Nekoliko bolj presenetljivo pa je, da to nikakor ne pomeni, da Američani v povprečju živijo dlje. Ne, Američani živijo leto in pol manj od povprečja OECD. Continue reading “(Večer) Eden za vse, vsi za nikogar”

(Večer) Obama teče drugi krog

S prisego ta konec tedna bo ponovno izvoljeni ameriški demokratski predsednik Barack Obama tudi uradno začel svoj drugi mandat. Za seboj ima štiri naporna leta. V svoji prvi predsedniški kampanji se je dokazal kot navdihujoč govornik, ki je Američanom vlil upanje v boljšo prihodnost ter jim povrnil zaupanje v politiko. Takoj ob vstopu v Belo hišo pa se je moral soočiti s kruto realnostjo vladanja. ZDA so bile v objemu hude gospodarske krize, finančni sistem je bil na robu
kolapsa, avtomobilski industriji je grozil bankrot, število brezposelnih je vztrajno naraščalo. Ugled ZDA v svetu je v času njegovega predhodni-ka Georgea Busha mlajšega zdrsnil na domnevno najnižjo točko v zadnjih desetletjih, ameriški vojaki pa so umirali v Iraku in Afganistanu. Prva štiri leta Obame so zato po sili razmer minila predvsem v znamenju kriznega upravljanja ter rehabilitacije ameriškega ugleda v svetu. Kljub temu je administraciji pod njegovim vodstvom uspelo doseči marsikaj…

(iz Večera, 18. januarja 2013, v celoti na voljo tukaj)

Short on time

People, people, I do feel bad. It has been so long that I haven’t written anything that I feel a bit ashamed. When we got seriously into the Presidency business it was simply impossible to write meaningful posts…And I hope I’ll get the time to explain everything that has been going on in Ljubljana one day. Perhaps I write an e-book… Continue reading “Short on time”

Slovenia: quick update – fronts are open

So, Slovenia has been rushing towards the electoral season, almost no presence of the EU Presidency in the press. In fact, this surprises me a lot, the government in my opinion has not managed to make a positive story out of the Presidency – something that it could have easily done, judging by the uncritical attitude of most of the Slovenians to the EU…

However, there were other issues in the press recently. Continue reading “Slovenia: quick update – fronts are open”