Vecer – Page 2 – Marko Bucik

(Večer) Sanjsko orožje generalov

Vojaki držav, ki bodo posedovale brezpilotna letala, bodo vedno bolj zgolj upravitelji računalniških sistemov, ki s pritiskom na gumb nekje na drugi polovici sveta povzročijo razdejanje in smrt, sami pa po zaključku delovnega dne odidejo domov v objem najbližjih.

Teroristični napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku 11. septembra 2001 je odločno zazna-moval tako globalno varnostno sliko kot tudi ameriško zunanjo in obrambno politiko. Boj proti terorizmu, ki je do takrat večinoma potekal v ozadju in le redko zašel na televizijske zaslone in časopisne naslovnice, je postal vseobsegajoča vojna.

Ameriška vojska z zavezniki se je kmalu po tragičnem sesutju dvojčkov v središču Manhattna podala v Afganistan na lov za domnevnimi arhitekti napadov. Za širšo javnost sta Al Kaida in njen voditelj Osama bin Laden šele takrat postala sinonim za zlo moderne dobe, v kateri razpršene celice religioznih skrajnežev, združene v širše teroristično gibanje, lahko pomenijo resno grožnjo za varnost in celo obstoj posameznih držav. Vzpon Al Kaide in njena vpletenost v napade v Madridu leta 2004 ter Londonu leta 2005 sta dokončno potrdila prehod v obdobje novih varnostnih groženj, v katerem izolirani smrto-nosni napadi nedržavnih akterjev počasi, a vztrajno nadomeščajo
klasične meddržavne konflikte. Tovrsten radikalen odmik od ustaljenih okvirjev konceptov vojskovanja je zahteval korenit razmislek o primernosti obstoječih obrambnih strategij in sredstev.

Dodatno je k streznitvi prispeval potek vojn v Afganistanu in Iraku. Kljub tamkajšnji vojaški premoči ZDA in njihovih zaveznikov je namreč postalo očitno, da niti najbolje opremljene in organizirane vojske sveta niso kos oboroženim skrajnežem, ki uporabljajo nekonvencionalna bojna sredstva in se urijo na težko dostopnih območjih, kjer osrednje oblasti držav nimajo nadzora. Pozornost vojaških strategov se je tako preusmerila na iskanje primernega orožja, ki bi omejilo visoke vojaške izgube, znižalo stopnjo žrtev med civilisti ter bistveno načelo operativno moč prostorsko razpršenih terorističnih celic. Brezpilotna letala, bolj znana kot “troti” (ang. drones), ki so jih do tedaj večinoma uporabljali za zbiranje obveščevalnih in vremenskih podatkov, so se zdela najboljši odgovor…

(čŒlanek je bil 2. marca 2013 objavljen v Večerovi prilogi V Soboto, v celoti pa je dosegljivÂ tukaj.)

(Večer) Proračunska bitka v ZDA

Konec lanskega leta je svetovna javnost zaskrbljeno spremljala pogajanja v ameriškem Kongresu o preprečitvi zdrsa v tako imenovani fiskalni prepad, ki bi v enem zamahu bistveno skrčil zvezni proračun ter dvignil davčne stopnje. Takratna epizoda iz serije neprestanih spopadov, ki postajajo stalnica ameriške politike, se je končala “pet minut čez dvanajsto”, ko je kljub vsemu prevladalo spoznanje, da bi tako nenaden in grob poseg v javne finance lahko ogrozil okrevanje ameriškega gospodarstva.

Vendar je bil januarski kompromis zgolj začasna rešitev. S 1. marcem namreč začne veljati predhodni dogovor o avtomatičnih proračunskih rezih, med tukajšnjimi opazovalci poimenovanih sekvester, ki naj bi izdatke zvezne vlade samo letos znižal za 85 milijard dolarjev, v naslednjih desetih letih pa za kar 1200 milijard. Na najhujši udarec se intenzivno pripravlja Pentagon, ki mora hitro najti 600 milijard prihrankov. V luči dejstva, da se nezadržno približuje tudi 18. maj, ko se izteče začasna odobritev dodatnega zadolževanja, zaradi česar se bodo ZDA ponovno znašle tik pred razglasitvijo bankrota, je predsednik Barack Obama začetek svojega drugega mandata slikovito označil za “javno-finančno krizno upravljanje”. Tako republikanci kot demokrati v Kongresu namreč ne kažejo znakov popuščanja, doseganje smiselnih in premišljenih kompromisov pa postaja vse težje…

(čŒlanek je bil 9. februarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

(Večer) Odhod rokovske zvezdnice diplomacije

Danes bo Hillary Rodham Clinton izpraznila svojo pisarno na ameriškem zunanjem ministrstvu oziroma State Departmentu, vanjo pa se bo vselil John Kerry, ki je bil v senatu potrjen za njenega naslednika. Z vrha ameriške zunanje politike se Clintonova umika na vrhuncu svoje priljubljenosti. Po zadnji javnomnenjski raziskavi televizijske mreže NBC in časopisa Wall Street Journal njen mandat pozitivno ocenjuje kar 69 odstotkov vprašanih, med njimi tudi 41 odstotkov tistih, ki so se opredelili za republikance. V zadnjih desetletjih se je z višjo stopnjo priljubljenosti ob slovesu lahko pohvalil zgolj Colin Powell, ki je služboval v nedvomno bolj kon-troverznem prvem mandatu Georgea W. Busha.

Hillary je svojevrsten fenomen ameriške politike. V najvišjih ameriških političnih krogih se je prvič pojavila že konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot soproga Billa Clintona, takrat še guvernerja zvezne države Arkansas. Å irši svetovni javnosti je postala znana slabih dvajset let kasneje, ko je kot prva dama ZDA stoično prenašala politični linč svojega moža, ki se je zapletel v zunajzakonsko razmerje s pripravnico Monico Lewinsky. Le malokdo zunaj njenega ozkega kroga zaupnikov je takrat pričakoval, da bo kmalu po odhodu svojega moža iz prvih vrst ameriške politike tudi sama postala “težkokategornica” na washingtonskem političnem parketu. Leta 2001 je bila izvoljena za senatorko zvezne države New York, sedem let kasneje pa je šele po dolgotrajnem in ostrem spopadu z Barackom Obamomorala priznati poraz v boju za predsedniško nominacijo de-mokratske stranke. Veliko poznavalcev je bilo takrat prepričanih, da bi lahko predsedniško vlogo opravila bolje kot Obama. Ta jo je, na presenečenje mnogih in kljub medsebojnemu antagonizmu, kasneje povabil v svojo ekipo. Continue reading “(Večer) Odhod rokovske zvezdnice diplomacije”

(Večer) Vsi predsednikovi novi beli možje

Na dan zaprisege je ameriški predsednik Barack Obama podpisal imenovanja za nekatera ključna mesta v svoji drugi administraciji. Tako je kongresu v potrditev predlagal kandidate za obrambnega, zunanjega in finančnega ministra kot tudi za novega direktorja ameriške obveščevalne službe Cie. V prihodnjih dneh pa lahko pričakujemo, da bo Obama javnosti predstavil tudi novega šefa svojega kabineta. Prav teh pet ljudi bo v naslednjih štirih letih tvorilo jedro druge Obamove administracije.

Po prvih odzivih je najbolj kontroverzna izbira Chuck Hagel, ki naj bi od Leona Penette prevzel vodenje Pentagona. Hagel je bil med letoma 1996 in 2008 republikanski senator iz zvezne države Nebraske, za seboj pa ima tudi zelo uspešno kariero v zasebnem sektorju. Da je Obama za vodenje obrambnega ministrstva izbral republikanca, ni popolno presenečenje. V času prvega mandata je to mesto namreč zasedal Robert Gates, ki je bil na ta položaj imenovan leta 2006 v času predsedovanja Georgea W. Busha. Za mnoge je izbor Hagla taktična poteza…

(čŒlanek je bil 26. januarja 2013 objavljen v Večeru, v celoti pa je dosegljiv tukaj.)

(Večer) Obama teče drugi krog

S prisego ta konec tedna bo ponovno izvoljeni ameriški demokratski predsednik Barack Obama tudi uradno začel svoj drugi mandat. Za seboj ima štiri naporna leta. V svoji prvi predsedniški kampanji se je dokazal kot navdihujoč govornik, ki je Američanom vlil upanje v boljšo prihodnost ter jim povrnil zaupanje v politiko. Takoj ob vstopu v Belo hišo pa se je moral soočiti s kruto realnostjo vladanja. ZDA so bile v objemu hude gospodarske krize, finančni sistem je bil na robu
kolapsa, avtomobilski industriji je grozil bankrot, število brezposelnih je vztrajno naraščalo. Ugled ZDA v svetu je v času njegovega predhodni-ka Georgea Busha mlajšega zdrsnil na domnevno najnižjo točko v zadnjih desetletjih, ameriški vojaki pa so umirali v Iraku in Afganistanu. Prva štiri leta Obame so zato po sili razmer minila predvsem v znamenju kriznega upravljanja ter rehabilitacije ameriškega ugleda v svetu. Kljub temu je administraciji pod njegovim vodstvom uspelo doseči marsikaj…

(iz Večera, 18. januarja 2013, v celoti na voljo tukaj)

(Večer) Ali prevetritev politike ali mandat v popolni irelevantnosti

Iz ZDA izgleda Slovenija drugače kot doma, kjer je družbeno ozračje vse bolj vrelo, vroče, napeto in je ljudi v zadnjih dneh odločno pognalo iz apatije, iz foteljev na ulico? Najbrž. A Marko Bucik iz Å empetra pri Gorici, ki zadnje leto v Washingtonu podiplomsko študira mednarodne odnose za priznani univerzi George Washington, pred tem pa je v različnih funkcijah dalj časa deloval v Bruslju, ima zelo natančno predstavo, kaj čaka novoizvoljenega predsednika in kaj bi moral storiti. Po njegovem stopa v mandat v nesporno najtežjih trenutkih mlade slovenske demokracije: “Protesti, ki so v tednu pred drugim krogom volitev povsem zasenčili kampanjo in sporočila kandidatov, so namreč kristalno jasen pokazatelj nezadovoljstva in jeze številnih državljanov ter glasna nezaupnica politični kulturi, ki je državo pripeljala v objem brezupa in razočaranja.”

….

(Komentar je v celoti dosegljiv tukaj.)

(Večer) Pretehtala sta vsako izrečeno besedo

Drugačnost ameriških volitev

Za Ameriko velja, da je vedno v objemu politične kampanje. Ko se zaključi predsedniška, se že začne naslednja za predstavniški dom, potem za senat, potem zopet predsedniška. Politika je zato še kako prisotna v vsakdanjem življe-nju Američanov, prav tako pa je z leti za mnoge postala pomemben vir zaslužka. Vsaj predsedniška kampanja vedno znova pritegne tudi pozornost svetovne javnosti, ker je predsednik ZDA najmočnej-ša politična osebnost na svetu, ki kroji usodo ljudi zunaj meja lastne države.

Ameriške politične kampanje so praviloma poslastica tudi za novinarje, politične odvisneže, stratege in seveda politike tudi zaradi razsežnosti in izpopolnje-nosti političnega aparata, ki stoji tako za Republikansko stranko kot tudi Demokratsko. V vsakem političnem ciklu v ZDA se v kampanje stekajo vrtoglave vsote denarja, veliko Američanov in tujih opazovalcev se zato upravi-čeno sprašuje, kolikšen vpliv sploh še ima posameznik na volitve v ZDA. Kakšno vlogo imajo mediji? Le nekaj dni po zaključku predsedniške kampanje, v kateri si je Barack Obama izboril svoj drugi mandat na čelu najmočnejše države na svetu, je vsekakor zanimivo pogledati v zakulisje in si približati posebnosti ameriškega političnega sistema in okolja, v katerem se bijejo najdražje politične bitke…

(Tekst v celoti dosegljiv tukaj. Objavljen 10 novembra 2012 v Večerovi prilogi V soboto.)

(Večer) Ponovna izvolitev Baracka Obame: štiri ključna leta za ZDA

Veliko Demokratov si je oddahnilo, ko sta televizijski hiši NBC in CNN v torek nekaj minut po triindvajseti uri po vzhodnem času napovedali zmago predsednika Baracka Obame v zvezni deželi Ohio in s tem njegovo pridobitev zadostnega števila elektorskih glasov za ponoven mandat v Beli hiši. Kampanja je namreč v zadnjih tednih postajala vse bolj nervozna, vse več komunikacijskega šuma je bilo vnesenega v štiriindvajseturni medijski cirkus, vse več je bilo špekulacij. Tisti bolj razumni komentatorji, kot naprimer bloger Nate Silver, ki je vztrajno zbiral vse razpoložljive (kredibilne) raziskave javnega mnjenja in jih statistično neoporečno agregiral, so bili razglašeni za partijske propagandiste in ljudi iz ‘demokratskega vesolja’. Silver je zmago Baracka Obame napovedal z več kot devetdeset odstotno verjetnostjo. Kljub vsemu, nemir v demokratskem taboru se vse od prvega televizijskega soočenja kandidatov na začetku oktobra, ko je republikanski izzivalec Mitt Romney zelo prepričljivo premagal Obamo, nikoli ni povsem polegel. Continue reading “(Večer) Ponovna izvolitev Baracka Obame: štiri ključna leta za ZDA”

(Večer) Zakaj bo zmagal Obama

Zelo kratek komentar za Večer o tem zakaj bo Obama ponovno izvoljen za ameriškega predsednika tukaj.

(Večer) Pogled “od zunaj”: Slovenija – nekdanji ‘wunderkind’ nove Evrope

Iz zadnje tiskane izdaje V soboto.

“Slovenija – nekdanji wunderkind’ nove Evrope – je v političnem in gospodarskem krču. Pogled čez Atlantik mi zaradi oddaljenosti lajša razmislek o jedru težav, s katerimi se soočamo. Bolj kot nad zdravjem javnih financ sem zaskrbljen nad tremi družbenimi trendi, ki Sloveniji na dolg rok škodijo veliko bolj kot proračunski primanjkljaj. Prvič, v Sloveniji se prepogosto ukvarjamo bodisi z malenkostmi bodisi s preteklostjo ter zanemarjamo velike zgodbe sedanjosti. Sprijaznili smo se, da bistvene funkcije države – zdravstvo, pravosodje, pokojninska blagajna, šolstvo, državna in javna uprava – delujejo suboptimalno…”

[celoten tekst tukaj]