Od leta 2004 živim v tujini, z enim samim daljšim povratkom v Slovenijo. Šest let sem preživel v Bruslju, štiri v Washingtonu, zadnje leto v Nikoziji, jeseni se vračam v Bruselj. Zamenjal sem pet služb in končal magisterij. Življenje in delo v tujini sem spoznal do obisti in na podlagi lastnih izkušenj lahko zapišem, da je selitev v tujino schnellkurs iz odraščanja: znajti se morate brez podpore družine in dolgoletnih prijateljev. Tuje okolje vam v zameno ponudi edinstveno priložnost za spoznavanje novega in drugačnega, tudi delovanja posamezne države in njenih glavnih podsistemov, kot so zdravstvo, šolstvo, policija in sodstvo. To je neprecenljiva izkušnja, ki se mi zdi bistvena pri presojanju današnje Slovenije in razmisleku o njeni prihodnosti.
Začnimo z Belgijo. Na glavni železniški postaji v Bruslju so me neke aprilske noči z nožem napadli neznanci in me okradli, dvakrat so mi vlomili v avtomobil, ukradena vzvratna ogledala sem kmalu nehal šteti. Skoraj vsi prijatelji in sodelavci so imeli vsaj eno podobno izkušnjo; v nekatere predele mesta nas je večina nehala zahajati, nekaterih (denimo danes zloglasnega Molenbeeka) mnogi sploh niso obiskali…
(Mnenje je bilo objavljeno v Delu 7. junija 2016 in je v celoti dostopno tukaj.)
Marko Bucik 