Evropska komisija – Marko Bucik

(Delo) Izguba evropske nedolžnosti

Dokler bomo brez lastne vizije, nas nihče ne bo pripravljen poslušati.

Končno je slovenska komisarska saga končana. Sestavljanje ekipe novega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja je bilo resda umeščeno v za Slovenijo neugoden čas predčasnih volitev in sestavljanja nove vlade, vendar je kljub temu verjetno le malokdo pričakoval, da bo iskanje naslednika Janezu Potočniku tako kruto razkrilo stanje duha v državi. A vrlina inteligentnih družb je, da tudi v slabem poiščejo dobro. Zato je nujno, da iz tokratne komisarske avanture izluščimo bistvene nauke, ki nam bodo pomagali bolje razumeti Evropsko unijo in našo vlogo v njej…

(Mnenje je bilo 25. oktobra objavljeno v Delu, v celoti je dosegljivo tukaj.)

(Delo) Evropski komisarji so politiki in ne tehnokrati

Tina Kristan, Delo

Ljubljana. Vlada v odhodu bo še uradno začela razpravo o kandidatu za evropskega komisarja. Katera so ključna vprašanja, ki bi si jih morali ob tem zastaviti? O tem smo se pogovarjali s poznavalcem evropske politike Markom Bucikom.

Lahko se zgodi, da bo Slovenija predlagala tri imena za evropskega komisarja. Pametna ideja?

Ne nujno. Prvič zato, ker pri kadrovskih pogajanjih v ozadju vedno potekajo pogovori o več imenih. Prepričan sem, da ljudje okrog Junckerja ne poznajo samo enega morebitnega kandidata iz Slovenije, pa četudi do njih imena niso prispela iz Gregorčičeve. Drugič pa zato, ker bi s seznama nujno dva izšla kot poraženca in krog obtoževanj bi se nadaljeval. Le malokdo bi se bil pripravljen javno izpostaviti na takšnem seznamu, predvsem tisti, ki bi s »porazom« največ izgubili, torej najbolj kredibilni kandidati…

(Intervju je bil objavljen v Delu dne 24. julija 2014, dosegljiv je tukaj.)

(Delo) Evropska unija na razpotju

Pred nami je odlična priložnost, da se politično odločanje o vsebini EU demokratizira in ideološko osvobodi.

Evropske volitve je zaradi specifičnosti okoliščin v vsaki izmed 28 držav Evropske unije težko združiti v eno samo zgodbo. Vseeno pa lahko izluščimo vsaj dve bistveni sporočili. Prvič, vzpon radikalnejših strank je izraz splošnega nezadovoljstva s tradicionalnimi strankami. Te niso odgovorne zgolj za sedanje gospodarske težave, ampak tudi za marginalizacijo dela volilnega telesa. Drugič, rezultat volitev nedvomno izraža tudi nelagodje volivcev zaradi sedanje ideološke usmeritve in delovanja EU, še toliko bolj pa zaradi njene pomanjkljive demokratizacije…

(Komentar je bil objavljen v Delu 5. junija 2014 in je dosegljiv tukaj.)