Zunanja politika – konceptualno izražena tudi na ravni deklaracij in strategij – naj bi odražala identiteto in izražala ambicije držav. V kolikor želi uživati legitimnost se mora zato zunanja politika naslanjati na zgodovino, kulturo in interese države kot organizacijske celice družbe, gospodarstva in drugih podsistemov. Prednostne naloge in usmeritev premišljeno zastavljene zunanje politike tako sledijo podrobnemu razumevanju države in ne nasprotno. Popolna odsotnost tovrstnega sosledja in razumevanja vloge zunanje politike je najbolj zaskrbljujoči problem osnutka nove Deklaracije zunanje politike Republike Slovenije.
Pisci »strateških« dokumentov se pogosto ujamejo v past iskanja lepih in »pravilnih« besed ali odstavkov, ter pri tem pozabijo na poslanstvo in smisel zapisanega. Na žalost je osnutek Deklaracije krasen primer tovrstnega fetišizma, ki marsikdaj postane sam sebi namen. Ampak tokrat zbode v oči še nekaj drugega:
(1) deklaracija v ničemer ne izraža identitete Slovenije; in
(2) slovenski zunanji politiki ne poda nikakršnega poudarka ali usmeritve…
(Odziv na Deklaracijo je bil objavljen 21. januarja na Metini Listi in je v celoti dosegljiv tukaj.)
Marko Bucik 